Spreminjam se kot letni časi. Se boš spreminjal z mano?

Avgusta začne na morju veter pihati močneje, predvsem pa razliko naredi njegova smer, saj pogosteje prihaja s celine. Če julija vlada brezvetrje, zaradi katerega se nam zdi, da čas stoji, da trenutki niso vedno minljivi, avgusta prihajajo po zraku znanilci jesenskih sprememb. Težko se je zbrati, misli postanejo razburkane, v juliju nakopičena energija čaka na eksplozijo. Dnevi so krajši. Bos korak na razgretem asfaltu postane znosen, zvečer temperatura pade, noč ni več enaka dnevu. 

Občutek večnosti počasi izginja. Gore v daljavi so bolj meglene, zakriva jih debelejša plast ozona, ki čaka sunke burje, da jih razpiha in razjasni pogled.

Neaktivnejše, determinirane, ukalupljene

Ko sem se pred leti vozila iz zahodne Evrope nazaj v domovino, me je prevzel občutek ujetosti. Če me ravnina pokrajine — in pokrajina je zame tudi morska gladina — navdaja z občutkom neskončnosti, me hribovita ali gorata pokrajina opozarja, da ima vsaka stvar oviro — predvsem pa svoj konec. 

Čeprav sem tam rojena in vzgojena, se med gorami počutim utesnjeno. Moj korak je težji, misli neaktivnejše, determinirane in ukalupljene.

Če je po Budi razlika med biti všeč in ljubiti takšna kot med tem, da rožo utrgaš in postaviš v vazo, kjer oveni, in tem, da jo v svojem naravnem habitatu zalivaš in neguješ, je potem sploh mogoče, da ti je nekdo samo všeč? Je mogoče nekoga ljubiti, ne da bi ti bil najprej samo všeč? Kdaj všeč postane ljubim?

Letni časi

Ljubim morje. Ljubim poletje. Ljubim lažni občutek neskončnosti, s katero me navdaja modrina. Ljubim pogled, ki se nikjer ne konča in v katerem najbolj občutim samo sebe. Svoje želje, hrepenenja in strahove. 

Vse ni mogoče. In bolj kot prepričevati se, da je vse mogoče, je bolj pomembno vedeti, kaj ni mogoče in posledično realno vedeti, kaj je. Brez tujih pričakovanj. Kdo sem jaz brez tega kraja, brez sorodnikov, prijateljev, znancev? Brez knjig, ki od ranega otroštva pristajajo v mojem naročju, pogosto po golem naključju?

Kdo postanem ob tebi? Kakšna sem brez tebe? 

A tudi vse, kar se zdi mogoče, je relativno. Na morju sem eno, med gorami drugo. Tako kot čas. Julijske ure so zame daljše kot avgustovske in občutno krajše kot oktobrske. Danes potegnem iz knjige drugačen nauk kot pred leti. Na tvoje vprašanje lahko avgusta odgovorim popolnoma drugače kot julija.

Spreminjam se kot letni časi. Se boš spreminjal z mano? Boš plesal na enake tone?

Dve molekuli

Se molekuli, ki se vrtita v isto smer z enako hitrostjo proti istemu cilju, na koncu zaletita in ena drugo uničita? Kaj nastane iz tega? Kako različno se morata vrteti vrtavki, da se ne zaletita? Počneta to zavedno ali nezavedno? Kakšno vlogo igra sila privlačnosti? Jo je potrebno zavestno krotiti, da ne pride do trka? Jo je bolje držati stran od sebe? 

Vodijo me občutki in intuicija, a razum zato ni manj izražen, čeprav je marsikdaj v nasprotju s prvima dvema. Vozim med njimi, kakor vem in znam.

Čeprav sem lansko leto ob tem času mislila, da je bolje izgubiti srce kot pa razum, danes nisem več v to prepričana. Brez razuma lahko hitro izgubiš srce, brez srca pa ti razum ne pomaga veliko. Zakaj bi moral sploh kaj izgubiti?

Ne morem se pustiti, če ne vem, kaj in kdo me vodi.