Medčloveško razumevanje. Moja domovina govori. A ne na družbenih omrežjih.
Na spletni strani Quora vsake toliko postavijo vprašanje, na katero odgovarjajo pametnejši od mene. Vprašanje tega tedna je bilo, “kako prepoznati propagando”.
Angela V. Woodhull je sestavila seznam tehnik, ki jih uporabljajo pisci propagandnih sporočil. Dober seznam. Sklicuje se v glavnem na knjigo Jacquesa Ellula, ki je že leta 1965 pisal, da je propaganda ena od največjih nevarnosti za človeštvo — in to zato, ker propaganda ni laž, ampak omejena resnica.
Kaj/Kakšna je propaganda?
Značilnosti, ki nam pomagajo prepoznati propagandno sporočilo, so pomembne. Samo z njihovo pomočjo lahko ločimo med novico, mnenjem in propagando.
Propagandne metode so naslednje:
- Vse, ki razmišljajo drugače od njih, propagandisti imenujejo fašiste, liberalce, komuniste, pripadnike globoke države itd. — verjetno za razliko od pripadnikov plitve države.
- Uporabljajo splošne pojme, ki jih njihova ciljna skupina dobro pozna, kot recimo svoboda, demokracija, pravica itd.
- Propagandisti sebe povezujejo s spoštovanimi simboli, kot so recimo zastava, dom, domovina, cerkev, ustava itd.
- Sklicujejo se na znane osebe, ki mislijo enako in so v krogu somišljenikov spoštovane (Michael Jackson, Pepsi Cola itd.).
- Zlasti politiki se poskušajo čimbolj približati “navadnim” ljudem. Ob posebnih priložnostih se bodo politiki preoblačili v kmete ali delavce ali planince in opravljali temu primerne dejavnosti.
- Karkoli rečejo njihovi nesomišljeniki, je napačno in neresnično.
- Če jim uspe prepričati določeno število ljudi, da postanejo njihovi somišljeniki, lažje pridobijo še več drugih.
Glavna posledica propagande je, da briše dvom in negotovost. Ljudem, ki verjamejo propagadnim sporočilom, ni treba razmišljati. Poznajo odgovore na vsa vprašanja. Odgovori so enostavni, črno-beli. Sivine v njihovem svetu ni.
Kako se boriti proti propagandi?
Se je mogoče proti takšnemu načinu komuniciranja — seveda ne govorim o reklamnih sporočilih, ampak o uporabi propagandnih tehnik kot političnem fenomenu — možno boriti? In če je, kako?
Odgovor so poiskali na nemškem portalu Zeit Online. Njihov namen je bil, da spodbudijo manj polarizirano, bolj odprto in pluralno debato. Ugotovili so, da debate na Facebooku ali Twitterju ne prispevajo k zbliževanju stališč. Namen razpravljanja na družbenih omrežjih ni debata, temveč prepričevanje že prepričanih z uporabo propagandnih metod. Uporaba družbenih omrežij po njihovem ne spodbuja kvalitetne družbene debate.
Zeit Online je izhajal iz domneve, da bo prišlo do plodne debate, če bodo različno misleči sedeli eden zraven drugega ali nasproti drugega. Tako so v okviru akcije My Country Talks pripravili vprašalnik, ki ga je izpolnilo 12.000 ljudi. Spraševali so jih o zadevah, ki delijo nemško družbo — recimo, koliko migrantov naj sprejme Nemčija, ali kakšni naj bodo njihovi odnosi z Rusijo.
Mediji, ne politiki
Na podlagi odgovorov so zbrali 1.200 ljudi oziroma 600 parov, ki so se leta 2017 na različnih lokacijah po vsej Nemčiji dobivali osebno in debatirali o teh stvareh. Ena na ena. Srečanja so potekala brez incidentov. Večina ljudi je na koncu dejala, da zdaj veliko bolje razumejo ljudi, ki razmišljajo drugače.
Letos bodo akcijo ponovili. Pričakujejo, da se jim prijavilo 100.000 posameznikov. Vprašanja bodo: ali naj bodo mestna središča brez avtomobilov; ali lahko muslimani in nemuslimani živijo skupaj (v Nemčiji); itd. Projektu so se pridružili tudi v Italiji (La Repubblica je naredila test v Bologni) in v Švici. Pod pokroviteljstvom Morgenbladeta bodo projekt izvedli tudi na Norveškem.
Osnovna ideja je, da lahko osebna komunikacija pripomogla k boljšemu medčloveškemu razumevanju in omilitvi ekstremnih mnenj.
Sicer pa me pri vsem skupaj najbolj navdušuje to, da je ideja zrasla v medijih — in ne med politiki.
“Tudi če petdeset milijonov ljudi ponavlja isto neumnost, je to še vedno neumnost,” je napisal pisatelj Anatole France (1844–1924).