“Funkcionalna” kolaboracija (na) TVS

22.8.2018 / 06:08 6 komentarjev
Nekega dne bo kolaboracija v Sloveniji spet to, kar je bila. In takrat bodo Možinove oddaje obremenilni dokaz za TVS.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jožetu Možini je na Televiziji Slovenija očitno dovoljeno vse. Potem ko nas je začel osrečevati z oddajami cikla Pričevalci, je zdaj postal očitno tudi abonirani izvajalec nedeljskih intervjujev. Ki jih brez zadržkov, enako kot svoje siceršnje javno delovanje, uporablja za rehabilitacijo slovenske kolaboracije med 2. svetovno vojno. Najprej je v ta namen za gosta oddaje povabil zgodovinarja Jožeta Dežmana, nato pa še zgodovinarja in “domoljuba” Staneta Grando.

Skupaj z obema sogovornikoma je skreiral zgodbo, ki jo na nacionalni televiziji sicer nismo slišali prvič. Zgodbo, da kolaboracija ni bila zločin. Da je bila, kot bi rekel Boris Mlakar, samo “funkcionalna” kolaboracija. Sodelovanje z okupatorjem samo zato, da bi preprečili zmago partizanov. Kar da je bilo dobro, pravilno in hvalevredno početje. Posebej v luči povojnih pobojev, ki jih tako zavzeto obelodanja prav Dežman in ljudje, zaposleni na Študijskem centru za narodno spravo.

ŠCNZ

Študijski center za narodno spravo je institucija, ki je bila ustanovljena in ki je vodena z jasnim političnim namenom. In ki je zaradi političnih ciljev, ki jih uresničuje, tudi privilegirano financirana. Če njeno financiranje primerjamo s financiranjem drugih raziskovalnih institucij v Sloveniji, ki si morajo denar pridobiti z raziskovalnimi projekti. Če projekti so, so tudi plače. In službe. Če projektov ni, ni plač. In ni služb. Razen v Študijskem centru za narodno spravo. Kjer plače niso odvisne od dobljenih projektov. Tam plače vedno so. Delovna mesta pa tudi. Saj gre tam za politično, ne pa za znanstveno delo.

Strokovni projekt, ne politični

A pustimo ob strani neenakopravni položaj raziskovalnih institucij, ki bi zahteval posebno pisanje, in se vrnimo h gospodu Možini in nacionalni televiziji.

Ob gledanju oddaj, ki jih (idejno) vodi gospod Možina, se človek ne sprašuje toliko, kako je mogoče, da osebe takšnega kova, kot je Možina, sploh lahko delajo na TVS. Bolj se sprašuje, ali je na TVS sploh še kdo, ki razume, kaj je nacionalna televizija. Kaj je njena vloga. In njena funkcija.

Ob gledanju Možinovih oddaj človek namreč ne more drugega kot zaključiti, da tovrstnih ljudi na TVS ni. Oziroma če so, jih ni videti. Zato, ker hočejo biti sami nevidni. Ali zato, ker drugi hočejo, da so nevidni. Ali zato, ker sami nočejo delati in govoriti. Ali zato, ker drugi nočejo, da delajo in govorijo.

Človek bi pričakoval, da bo vodstvo RTV Slovenija vedelo, kaj je funkcija in vloga nacionalnega RTV servisa. Vendar vodstvo očitno še vedno ne razume, da ne vodijo političnega projekta, ampak da vodijo strokovni projekt. Ki zato ne sme in ne more sodelovati v političnih podvigih, za katere ljudje, ki se z določenimi temami resno ukvarjajo, javno opozarjajo, da so nesprejemljivi in problematični.

Dejstva ostajajo dejstva

Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, je v intervjuju za Mladino v zvezi z Možinovim intervjujem z Dežmanom povedal naslednje: 

“Velika večina slovenskih zgodovinark in zgodovinarjev ve, kaj se je dogajalo v dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Dejstva še vedno ostajajo dejstva. Interpretacija preteklih dogodkov, kot jih zagovarjata Jože Možina in Jože Dežman, z resnim zgodovinarskim delom nima nobene zveze. To ni zgodovinopisje, temveč politična instrumentalizacija preteklosti, ki ima zaradi njune stalne prisotnosti v medijih nesorazmerno velik vpliv na razumevanje tega, kar se je dogajalo v času druge svetovne vojne.”

“Dežman in Možina, skupaj s Tamaro Griesser Pečar in še nekaterimi, ki so zaposleni ali povezani s Študijskim centrom za narodno spravo, sestavljajo krog ljudi, ki želi – in tega niti več ne skrivajo – prepisati nekatere dele preteklosti, ki obremenjujejo domobranstvo oziroma kolaboracijo nasploh.”

Rehabilitacije

Torej: večina slovenskih zgodovinarjev in zgodovinark ve, da gre Možini, Dežmanu in ŠCNS za rehabilitacijo domobranstva in kolaboracije. A nacionalne televizije to ne moti. Saj jim, če povemo z Lutharjevimi besedami, s svojimi oddajami omogoča, da ima njihovo rehabilitiranje kolaboracije zagotovljeno stalno prisotnost na TVS in s tem nesorazmerno velik vpliv na razumevanje tega, kar se je dogajalo v času 2. svetovne vojne. 

Se tega dejstva na TV Slovenija sploh kdo zaveda? In ali se na TVS zavedajo še nekega drugega dejstva: da so oddaje arhivirane? Da TV Slovenija z Možinovimi oddajami producira arhivsko gradivo, ki dokazuje, kako je TVS sama sodelovala pri rehabilitaciji slovenske kolaboracije?

Zavedati se je treba, da bo nekoč prišel celo v Sloveniji čas, ko bo kolaboracija spet to, kar je kolaboracija vedno bila. In kar tudi danes je v vseh zahodnih državah, ki so kolaboracijo med 2. svetovno vojno imele: namreč nedopustna politična in vojaška praksa. Takrat bodo Možinine oddaje vsem dostopni obremenilni dokaz za TV Slovenijo.

Ali kdo od vodilnih na TV Slovenija kdaj razmišlja v teh perspektivah? Če sploh kaj razmišlja?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE