Joške feministk nekoč in danes: Vsaka je imela svoj faktor

Pred dnevi sem prebral, da se francoske feministke zavzemajo za prepoved seksističnih razglednic. Gre za tiste spolno abotne in kulturno gnusne razglednice, ki jih vidimo povsod veliko (če jih opazimo) — čeprav ne poznamo nikogar, ki bi jo kdaj poslal ali celo samo prejel.

Sam domnevam, da jih z Ibize pošiljajo yorkshirski šoferji, poljski poštarji s Paga — in tipčki, ki z dekadentno debilnimi fantovščinami redefinirajo slovensko folkloro.

Komercializacija ženske seksualnosti ni nič novega. Slike polgolih žensk se pojavljajo že najmanj sedemdeset let, samo poze in detajli so pač sčasoma postali izzivalnejši. Danes tega sploh nihče več ne opazi. Niti najbolj zatežene feministke.

Nadnaravno velike

Zadnjič sem videl primitiven jumbo plakat za neko slovensko tabloidno revijo — češ, a veste, “razgaljamo slavne” —, na katerem se je čez cel format razprostiral close-up gromozanskih jošk, kot da bi si jih nosilka sama fotografirala izpod brade.

Zadeva je v svoji nadnaravnosti res zgledala vulgarno. Vendar nisem slišal, da bi se kdo bunil.

Toda spomnite se, kakšen cirkus je nastal pred več kot 25 leti zaradi za današnje pojme skorajda estetskega in — če nič drugega — duhovitega Krkinega plakata za kremo za sončenje s petimi različno zagorelimi ženskimi zadnjicami in sloganom: “Vsaka ima svoj faktor.”

Tržna erotizacija telesa

Toda ženska golota je postala del mainstreama samo na tem vizualnem nivoju. Slikovna eksploatacija ženskega telesa je najbolj uporabljan in zlorabljan in morda tudi učinkovit način pospeševanja prodaje — vendar začuda ne velja za seksizem. Seksizem je samo tisto, kar človek (moški) reče (ženski). Ali si celo samo misli, skoraj. 

Po eni strani nas je poplava podob razgaljenih in seksi žensk senzibilizirala za ta javni, tržni erotizem do te mere, da se nam to zdi nekaj popolnoma normalnega in da celo najhujši puristi grejo mimo, ne da bi temu posvetili sekundo pozornosti.

Po drugi strani pa je v družbah vedno bolj prisotna politična korektnost — namreč socialna, spolna. Ta lahko celo najbolj benigne in konverzacijsko vljudne, da ne rečem šarmantne moške komplimente ženskam interpretira in denuncira kot vsiljivo, nadležno, nedopustno omenjanje erotike in telesnosti.

Punčke, matere, Lolite

Pred leti sem se kot dovolj star in nevsiljiv voyeur na plaži nenadoma zavedel, da je toples v zadnjih dvajsetih letih skoraj izginil. Ta nekoč razširjena navada ali če hočete lifestyle, da so ženske na morju zgoraj brez, je tako rekoč izumrla.

Že takrat sem napisal, da v starih časih, ko še ni bilo obsedenosti od zaščitnih faktorjev, zavedanja nevarnosti UV žarkov in od občutka, da vsako žensko zgoraj brez vsak moški pogleda pohotno, so bile gole ženske prsi socialni protest, emancipacija in izzivalnost — ali vsaj navidezna sproščenost priložnostnega naturizma do pasu kot preproste, fancy fizkulture.

Danes pa se ženske delajo fine in jim to ne pride več na misel. Še posebej ne tistim, ki celo svoje lastne nedoletne, še ploske hčerke oblačijo v dvodelne kopalke z dekorativnimi modrčki.

Ali ni to neverjetno? Po eni strani vsepovsod golota in erotika, ki ju sploh ne opazimo več, po drugi pa ta novi puritanizem, ki je prepričal ženske, da se na javnih plažah ne spodobi paradirati z razgaljenimi dojkami — spodobi pa se namesto tega erotizirati lastne potomčice in iz njih delati majhne Lolite!

Cerkev, ta stara varuhinja morale

Nimam nič proti, skratka, če feministke dosežejo prepoved seksističnih razglednic. Prav nič ne bo narobe, če boste z dopusta poslali samo klasično fotografijo svoje destinacije ob sončnem zahodu.

Res pa je, da bi moralisti lahko ob tem zagnali vik in krik zaradi omejevanja svobode govora in celo svobode podjetništva!

Pa še ta zanimivost: karkoli že si mislite o feministkah, one so na nek način — vsaj v tem primeru — še zadnje zastopnice dostojnosti in branilke pred to nevidno in navidezno seksualno razuzdanostjo, katere edini smisel je spodbujanje potrošniškega, ne erotičnega libida.

Ker če dobro pomislite, ali se recimo Cerkev — ta stara varuhinja morale — čuti dolžno na to kaj pripomniti? Niti malo. Feministke so zadnje zastopnice puritanizma. Ministrantje pa nič.

Morda se jim ne ljubi ukvarjati z neumnostmi. Ali pa vedo, da je bolje biti potrošnik kot pa grešnik.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 19. avgusta 2018, pod naslovom Vsaka je imela svoj faktor. Verzija na Fokuspokusu je editirana.