Maratonci tečejo častni krog okrog Državnega zbora
Po dveh mesecih in pol od volitev, po neštetih urah sestankov, usklajevanj in preštevanja glasov nam je končno jasno, kdo je novi predsednik vlade. Ni bil zmagovalec volitev, je pa prvi pritekel v cilj. No, vlade še nima, zato bo maratonec moral odteči še častni krog.
Jaz pa po drugi strani vem, da letošnjega Ljubljanskega maratona — posvečenega moji okrogli obletnici — ne bom odtekla. Je že tako, da so stojé, do zdravja povsem neodgovorno prebolele viroze pustile sledi, ki jih telo in zdravniški aparati zaznavajo.
A ne bo hudega, pravijo. Naslednje leto bom že imela novo priložnost.
Pogrešam tek. Namesto tega pa nekaj misli o našem političnem maratonu.
V zrelih tekaških letih
Sestavljanje te vlade je res maratonsko. Še vedno traja. Proga je izpeljana v krogih in ni ravninska, temveč utrujajoča. Gor in dol, desni in levi ovinki, vmes tudi nepričakovane cestne ovire, ki jih traserji niso predvideli, tu in tam pa še makadam.
Tekači niso bili dobro pripravljeni na takšen izziv. Proga jim očitno ne ustreza. Nekateri se na postajah za okrepčilo in počitek zadržujejo predolgo. Kot da hočejo odstopiti, pa si malo ogledujejo sotekmovalce in ocenjujejo, ali se jim splača.
Nekateri maratonci so že v zrelih tekaških letih. V ciljnih kilometrih delujejo utrujeni in naveličani udarjanja nog ob asfalt in počasnega doseganja cilja.
Rekorda v tem maratonskem teku zagotovo ne bo. Nihče ni potegnil naprej, nihče ni dal športne svežine in dinamike. Vsi so se bolj ali manj čakali in opazovali dogajanje na progi. Tudi medijski poročevalci so nam zato ponujali en sam dolgčas.
Nekateri od napora že bruhajo
Je pa prav zaradi vsega tega mandatarski maraton vreden posebnega mesta v naši politični zgodovini. Gre namreč za tek, v katerem pričakovani zmagovalci maratona niso tekli spredaj in narekovali tempa, temveč so se v prve vrste najprej pognali drugi, tretji, četrti in tako naprej. Zmagovalci jih niso mogli ujeti in nadzorovati teka. Nič ni pomagalo niti to, da se jim je iz skupine tekaških ubežnikov že kmalu po uvodnem pobegu pridružila manjša skupina z desne.
Prav nasprotno. Ko so tisti z desne okrepili ekipo pričakovanih zmagovalcev, so se vodilni ekipi po levi pridružili mladi tekači, ki so vodilnim dali ravno toliko energije, da je izmučena in dehidrirana dobila zagon za zaključni del.
Maratona sicer še ni konec, še kakšen kilometer je pred njimi. Rezultat bo slab. Nekateri od napora že bruhajo.
Če-ji, bi-ji, ko-ji
Ves čas od volitev smo skoraj vsak dan na prvem mestu dnevnih novic poslušali, gledali, prebirali razmišljanja ali poročila o dogajanju okoli iskanja idealne kombinacije strank in oblikovanja koalicije. Pa leva, pa desna, pa najbolje velika, pa če ne gre drugače 5 + 1 z NSi, pa izhod v sili 5 + 1 z Levico, in če nič ne rata, pa manjšinska.
Tudi volilci, gledalci tega maratona, smo že bili utrujeni od vseh možnih verzij in spremljajočih kompromisov. Od vseh teh če-jev, bi-jev, ko-jev.
Oblikovanje nove vlade razkriva, kako raztegnjen je lahko ta proces. Vse po zakonu. Kot da imamo ves ljubi čas na tem svetu, da pridemo do nove vlade. In vendar smo se na koncu soočili s časovno stisko, ki bi po mnenju nekaterih lahko celo povzročila, da drugi krog izbora mandatarja ne bi bil uspešen, če bi se petkovo glasovanje zavleklo čez polnoč. Kakšen absurd!
Zapletalo se je tudi glede statusa Levice v Državnem zboru. So oni opozicija ali samo del koalicije, ki pač ni prispeval svojih kandidatov za ministre? Nekateri mislijo tako, drugi pa drugače. Odvisno od interesov.
Potem se je s temo fotografiranja glasovnic odprlo vprašanje demokratičnosti glasovanja. Čisto na koncu pa nas je presenetilo še pet intelektualcev, ki so nam tik pred glasovanjem ponudili “novo” kreativno rešitev sestave vlade.
Začeti znova
Maraton je tek pametnih.
Potrebujemo vladno ekipo, ki bo sposobna teči na dolge proge. Ki bo znala razporediti energijo in priti do cilja. Nepremišljeni, neučakani, nespametni tekači cilja ne vidijo. Potrebujemo ekipo, ki bo sposobna načrtovati takšno tekaško taktiko, da bomo prišli do konkretnih, premišljenih, pametnih rešitev na pravem kilometru in ob načrtovanem času.
Svojih 850 kilometrov, ki sem jih letos pretekla, bi si rada shranila za prihodnje leto. A žal to ni mogoče. Bom morala začeti znova.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.