Habemus Šarec: Upanje umira zadnje, zaupanje pa najprej

Pahor sam se je oblekel še bolj pražnje kot ponavadi, a se je tokrat raje pustil pofotkati na pragu kabineta Doline instagramske z naslednjimi dvoumnimi besedami:

“Rad sem dobre volje in nasmejan. Ob petkih mi gre to zlasti od rok.”

Res, kdo ni bil včeraj dobre volje, celo srečen!? No, najboljši komentar, ki sem ga včeraj slišal na to temo, je bila matematična trivia, ki jo je citiral Andraž Zorko iz družbe Valicon.

Občinstvo na Twitterju je namreč spomnil, da so Šarca za mandatarja izvolili tisti — torej LMŠ, SD, SMC, SAB, DeSUS in Levica, brez poslancev manjšin in fantomskega 55. glasu —, ki so na volitvah dosegli skupaj več kot 50% glasov v 53 od 88 volilnih okrajev in samo v osmih manj kot 40%.

Zakaj je ta vlada pravzaprav manjšinska? In ali to pomeni, da so desne stranke v parlamentu v bistvu boljševiki?

Slepa kura

Slepa kura Maja Sunčič je v zadnji kolumni v Reporterju našla zrno resnice v trditvi, da lahko “Janša, SDS, njegovi mediji in tviteraši in Cerkev […] do nezavesti nabijajo po Šarcu, mu pravijo komedijant, klovn, Serpentišek, slab igralec, imitator, marioneta […]. Šarec je namreč tisti, ki je Janšo prelisičil v igri ‘kako imeti korist od [svojih] nasprotnikov’.” — in tudi našteje primere, ko je Janša Šarcu nehote utiral pot na oblast.

Ta Janšev nemili, v bistvu avtodestruktivni talent sega že v leto 2006, ko je dal odžagati Jankovića iz Mercatorja in si za naslednjih deset plus let zagotovil enega bolj glasnih in nevarnih političnih nasprotnikov.

No, Janševa nenamerna pomoč Šarcu ni (bila) zanemarljiva, a zagotovo ni bila tako odločilna kot kooperativnost tistih, s katerimi se je Šarec nazadnje dogovoril za takšno ali drugačno partnerstvo.

Serpentiranje

Novokomponiranemu premieru je treba priznati, da mu je s prepotentnim in navidez nerodnim serpentiranjem med tem, kar je bilo sprva videti samo naivna in pobožna želja, da sestavi koalicijo, in čermi potencialnih partnerjev (in potencialne opozicije) uspelo dokazati, da očitno ni tako neizkušen, kot se vsem skupaj zdi.

Seveda pa je jasno, da je lažje sestaviti vlado s politiki, ki hočejo biti v vladi — ker je zanje v dani situaciji to skoraj edina možnost —, kot pa potem voditi državo s politiki, ki si državo predstavljajo vsak po svoje.

Čez iks let, ko naju več ne bo

Šarec ima smolo, da ne njemu ne drugim, ki mu verjamejo, noben normalen človek ne verjame, da bo ta vlada uspešna in da bo normalno funkcionirala do konca mandata.

Nihče tega noče verjeti. Ker smo se že prevečkrat pustili naplahtati. Nihče noče še enkrat izpasti tako lahkoveren ali celo neumen, da bi še enkrat nasedel novim obrazom.

Dejstvo je tudi, da je teoretično ali vsaj matematično možno, da bi po nekih volitvah čez iks let po verjetnostnem računu le naleteli na normalne, sposobne, poštene ljudi. Celo v istem političnem sistemu, čeprav seveda z drugimi, a iz istega intelektualnega, moralnega, kulturnega in socialnega bazena rekrutiranimi politiki.

In grem stavit, da bi se to zanesljivo zgodilo prej, kot bi opica na slepo natipkala Cankarjeva zbrana dela, če poslovenim neskončnostni teorem opice.

Dejstvo je, da se bomo najbrž že kmalu držali za glave, ko bo Šarec začel deliti ministrske fotelje. Morda se bo celo on sam držal za glavo.

Vedno manj votli strahovi

A to zdaj ni bistveno. Hočem povedati, da sem za razliko od mnogih po volitvah najprej verjel, da bo Janša ne samo zlahka sestavil vlado, ampak da ta kao legitimnejša verzija vlade — ki bi prosto po Pahorju bolj papeško sledila volilnim rezultatom — ne bi bila nobena katastrofa.

Zato me zanima, ali je mogoče, da bi se počutil enako osramočenega, neumnega in naplahtanega, če bi bil Janša v nekem vzporednem vesolju izglasovan za mandatarja, pa bi se potem izkazalo, da je njegova vlada res katastrofa, kot če bi se zdaj nadejal — in bog ne daj celo naglas razlagal —, da bo Šarčeva vlada funkcionirala, pa nazadnje seveda ne bi.

Srh nas spreletava, ko dvomimo v Šarčeve politične kapacitete in si predstavljamo Slovenijo, kakršno bo morda pustila za seboj ta vlada. Toda enako neprijetno je tudi razmišljati o tem, da pa Šarec morda ne samo sploh ni neumen in/ali nesposoben, ampak da bo posamezne ministre znal veliko bolje motivirati in komandirati kot Cerar, pa še célo vlado zraven držati na povodcu. In da se v bistvu o njem motimo?

Upanje umira zadnje — zaupanje pa najprej. In v tem je problem našega večnega nezadovoljstva in vedno manj votlih strahov.