Genialna prijateljica (1.): Zakaj je Elena Ferrante postala Elena Ferrante

Včasih se brez razloga izogibam zvenečim literarnim imenom. Tako je bilo z Eleno Ferrante. Čeprav sem kdaj prebrala katero od njenih kolumn v Guardianu in razmišljala, zakaj je Elena Ferrante v resnici postala Elena Ferrante.

V knjigarnah sem listala njene izvirnike in angleške prevode. Romanov nisem hotela brati v italijanščini, saj bi mi glavnina spolzela skozi prste, angleški prevodi pa se mi zdeli trapasta izbira. Če že prevod, naj bo vsaj v mojem jeziku.

Nekaj dni nazaj pa sem si vendarle udomačila fenomen Ferrante in začela z neapeljsko tetralogijo. Sem šele na prvih straneh in razmišljam, da bi bilo fajn obiskati Neapelj.

Ne vem, kakšno branje me čaka, navsezadnje ni življenjskega pomena. Toda misel na genialno prijateljico me je spomnila, kako lepo najstništvo sem delila s prijateljicami. In predvsem, kakšna sreča je v življenju spoznati posebno osebo, ki ji lahko poveš, česar drugim ne moreš.

To je zgodba o moji genialni prijateljici. Duši sopotnici.

Imeli so naju za sestri

Dušo sopotnico sem spoznala pri petnajstih. Velikokrat so naju imeli za sestri. Včasih sva se ob tem samo spogledali, nasmehnili in pritrdili. 

Prepričana sem, da nekatere ljudi z razlogom opazimo na poseben način. Še preden se nam zares približajo. Tako sva ena drugo opazili, še preden sva se sploh spoznali in spregovorili.

Dobro se spomnim prizora. Bil je eden tistih dogodkov, ki so pritegnili mojo pozornost na nenavaden način. Pravzaprav je bilo samo srečanje potem še najbolj predvidljivo in banalno, zato ga nima smisla povzemati.

Ko se zdaj sprašujem, kaj je bilo tisto, kar je pritegnilo mojo pozornost, vem, da je šlo za notranji občutek nečesa nedoumljivega.

Občutek nedoumljivega

Pred najinim srečanjem se je zgodilo še dvoje, kar je pritegnilo mojo pozornost. Imela sem kakšnih sedem let, ko sem se med igro zastrmela v televizijski ekran in nepremično obstala. Zagledala sem prizor z visoko, valujočo travo in ruševinami graščine na morski vzpetini. Bilo je prvič, da me je prevzel občutek nedoumljivega.

Naslednjič pa je tako zelo pritegnil mojo pozornost zamujeni živ-žav in sosedje na stopnicah bloka. Deklica v pižami, ki je hlipajoče povzemala otroško realnost, in zmedeni odrasli.

Spominjam se, da sem tisto jutro skoraj v celoti prespala. Čeprav nisem dojela, kako sem lahko prespala živ-žav, ki ga zaradi izrednih razmer menda tako ali tako ni bilo na sporedu.

Nova beseda: tranzistor

Spomnim se tekanja in vsesplošnega kaosa odraslih. Spomnim se plišastega medveda, ki me je vedno spominjal na medvedka Uhca, in ropotanja lesenega konjička, ki sem ga tedaj že prerasla. Bilo je tudi nekaj ženskega smeha in nova beseda: tranzistor.

Takrat sem prvič začutila, da lahko odraslim življenje splozi iz rok. Stvarnost sem dojemala še megleno, toda kljub temu so me detajli mimogrede oblikovali. 

Moja genialna prijateljica je bila tedaj istih let, kot sem bila sama. Iz njenega pripovedovanja vem, da je začela kazati zanimanje za umetnost. Začela je občudovati baletke in plesati.

Toda njeno takrat običajno življenje čisto običajnega otroka se je čez noč spremenilo.

Se nadaljuje.