Hrup kot simptom. Nekaj prizorov o tišini.

17.8.2018 / 06:08 Komentiraj
Seveda se morata človeka znati pogovarjati, zabavati — toda kako prenašata tišino, se mi zdi precej bolj simptomatično.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Samo sedi in opazuj. Vzemi si čas. Oglej si vse. Predvsem najdi tisto, česar ni.”

Sedela sem, gledala vsakega gosta in natakarja posebej. Lokal, opremo, vsak kotiček. Iskala sem tisto, česar ni bilo. Vmesni napotek je bil, da naj iščem brez vprašanj.

Nisem ugotovila.

“Glasbe ni,” mi je rekla.

V Ljubljani me moti, da iz vsakega zvočnika vsakega lokala odmeva glasba tako naglas, da se moram skoraj dreti, da me sogovornik sliši. Nemogoče je poslušati lastne misli. Če prosim natakarja, naj vsaj malo utiša, mi večina odgovori, da ne sme, ker tako hoče lastnik.

“Navaditi se boste morali, da je Ljubljana turistično mesto,” mi je enkrat celo odvrnila mlada natakarica.

Ne vem, v čem je povezava med turizmom in truščem. Odkar sem bila letos po dolgem času na Dunaju — kjer je tudi potekal uvodni dialog —, jim rečem, da v tudi veliko večjem in bolj turističnem Dunaju ni hreščanja iz zvočnikov.

Hmm, doma se pritožujem zaradi hrupa v lokalih, potem pa pridem nekam, kjer ga ni — in ne opazim tišine.

Ponotranjenje prepovedi

Kar me mimogrede spomni na prizor v Varšavi leta nazaj. Prišli smo na gostovanje in se najprej odpravili na večerjo. Ko smo pojedli, smo šli ven na dež in mraz na čik. Stali smo zunaj, kadili in gledali ljudi v restavraciji, ki so jedli in pili … — in kadili. Počutila sem se kot kreten.

Takrat je pri nas ravno stopil v veljavo protikadilski zakon. Seveda sem se jezno in naglas hudovala, da nas preganjajo in kršijo osnovne pravice, očitno pa sem le takoj ponotranjila prepoved. Toliko o prepovedih, na katere se radi bučno odzovemo, potem pa se jim hitro (in v tišini) prilagodimo.

Masovno in trmasto proti tišini

Ko grem v center, se v naprej pripravim na vztrajnega harmonikarja, oblečenega v nekaj, kar naj bi spominjalo na narodno nošo. Neumoren je. Teži, ker lahko. Nisem sledila, kaj se je zgodilo s prijavami zoper njegovo zvočno nadlegovanje. Dovolj je že, da je to lahko počel.

Središče Ljubljane je zvočna kakofonija. Že če slišimo samo naravne človeške zvoke mimoidočih, bi bilo preglasno. Navijanje glasbe ustvarja vzdušje, ki hitro utrudi. Kot da smo se masovno in trmasto zarotili proti tišini. Zato grem v center samo, če je res nujno in po možnosti na hitro.

Pomembnost pogovarjanja

Hkrati je vedno več zapisov o pomembnosti pogovarjanja. Kako se pogovarjati, o čem se pogovarjati. O tesnobah, o hrani, o živali, o odnosih. Kar naprej bi se morali pogovarjati, se izpovedovati — pa čeprav ne nujno v živo, temveč na Faceookih in podobnem. Vprašanje pa je, ali je invazija izpovedovanja res pripomogla k pogovarjanju. K medsebojnemu poslušanju gotovo ne.

Preveva me občutek, da gre tudi v tem primeru bolj za govorjenje kot zvočno kuliso, ki se trdovratno izogiba tišini in jo obenem napada. Nekatere zapise na Facebooku in Twitterju včasih dojamem kot kričanje. Od nekaj sto lajkov in zapisanih medmetov s klicaji ob novi profilni fotki me bolijo ušesa.

Zdi se mi, da je v realnem življenju vedno več ljudi, ki radi nenehno govorijo. Povabljeni smo na druženje, večerjo, na pogovor, kjer potem tisti, ki radi govorijo, tekmujejo med sabo, kdo lahko govori več in dlje. Ne opazijo, da se poskušajo preglasiti, da ustvarjajo zvočno nesnago. Ker pač radi govorijo in razumejo podobno naravnane.

“Ne da se mi klepetat, dajmo se raje pogovarjat,” je bil eden od boljših predlogov zadnje čase, ki je za mizo povzročil tišino.

Znamo, zmoremo biti tiho skupaj?

“Pripravite si teme, predloge za pogovor” — to je bilo eno od mnogih navodil za zmenkarije. Moj bog, sem si mislila, pa sodim med zgovorne. Iz tihih in introvertiranih spravim marsikaj. Ker sprašujem in potem poslušam.

Kaj pa če bi bilo navodilo naslednje: bodite tiho ves čas na zmenku. To bi bil izziv! Seveda se morata človeka znati pogovarjati, zabavati — toda kako prenašata tišino, se mi zdi precej bolj simptomatično. Velja za nove, intimne, stare vse vrste odnosov. Znamo, zmoremo biti tiho skupaj? Znamo, zmoremo biti tiho skupaj?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE