Svoboda govora je precenjena

V času kislih kumaric vse pride prav. Tudi novice, za katere se izkaže, da so samo posledica nepomembne pomote. Tako smo ta teden izvedeli, da je Pahor odsledil svojega sledilca na Twitterju. Iz naše Bele hiše so se hitro oglasili, da gre za napako, ki so jo že odpravili.

To z drugimi besedami pomeni, da je predsednik Republike dolžan tolerirati vse sledilce — pa čeprav ga pri tem eventualno žalijo oz. govorijo take reči, ki jih večina noče slišati.

Morda bi se morali zgledovati po predsedniku. Tudi nas ne bi smelo vreči iz tira nič, kar o nas samih ali o komer- ali čemerkoli napiše ne vem kakšen cepec. Te neumnosti je treba (znati) stoično prenašati.

Alex Jones

Seveda pa to v praksi ni preprosto. Tako je recimo Facebook skenslal z YouTuba ekstremno desničarskega (in ekstremno populističnega) radijskega voditelja in konspiracionista, ustanovitelja InfoWars Alexa Jonesa, Apple pa je nehal distribuirati njegove podkaste.

Po drugi strani pa je Twitterjevo uradno stališče takšno, da jih Jonesove vsebine ne zanimajo in da jih naj mediji sami preverijo in ovržejo, če se jim ne zdijo primerne.

Goreče liberalni privrženci svobode govora so prepričani, da mediji — tako klasični kot družbena omrežja (ki izkoriščajo dejstvo, da so samo razpečevalci) — ne smejo nikogar utišati, pa če so njegove izjave oz. vsebine še tako absurdne in nevzdržne. Kot recimo to, da je bilo streljanje na šoli Sandy Hook leta 2012 — 26 ubitih, od tega 20 otrok — po trditvah Alexa Jonesa “fake”.

Flateartherji, chemtrailsovci in antivakserji

O teh dilemah največkrat razmišljamo v primerih, ko nekdo reče ali napiše nekaj politično ali etično spornega. Ni pa nujno, da gre za to. Včasih so te zadeve benigne. Ali bi morali recimo pozapreti internetne strani privržencev prepričanja, da je zemlja ploščata? Ali strani tistih, ki nas učijo, da so sledi reaktivnih letal na nebu v resnici kemikalije, s katerimi nas namerno zaprašujejo?

Če ne bi bilo flateartherjev in chemtrailsovcev, bi bili seveda prikrajšani za obilo zabave — čeprav je po drugi strani res, da ne bi bilo nobene škode, če teh neumnosti ne bi smel nihče naglas izgovoriti in napisati.

Že bolj zapleten pa je primer antivakserjev, ki širijo krivo vero, da je cepljenje otrok škodljivo ali celo usodno. Prepoved izražanja stališč, ki so v nasprotju z dokazano medicinsko doktrino, bi lahko direktno pripomogla k javnemu zdravju. Omejena svoboda govora bedakov bi bila za to zanemarljivo nizka cena.

Preprost eksperiment

Sicer pa sem s tem v zvezi naredil preprost eksperiment.

V enem samem članku, ki sem ga malo prej zgrožen prebral, sem našel naslednje netočnosti, demagogijo, izmišljotine, pretiravanja, laži in druge podžanre fake news:

• avtor omenja, da imamo “povsod v EU in v Sloveniji […] kaos, nasilje [in] rast kriminala”;
• opozarja na “stotisočglavi odliv mladih” in se sprašuje, “zakaj policija kolaborira s tihotapskimi združbami in ščiti […] migrante, med njimi verjetne kriminalce in morebitne terorirste”;
• pravi celo, da “SOVA […] nadzoruje novinarje, medije, družbene medije in ljudi, ki se borijo proti kriminalu in […] vsemu ilegalnemu”;
• da “politiki ali novinarji, ki si drznejo opozarjati na zlo Korana […] dobivajo kazenske prijave in obiske policije na dom”; in da je “slovenska meja […] povsem nezaščitena”.

In kot da vse to že samo po sebi ne bi bilo dovolj, je uredništvo dalo tekstu naslov Policija ne obvladuje več meje in migrantov — kar je možno sklepati ali povzeti iz teksta —, in dodalo še namig, da je treba začeti ustanavljati paravojaške enote: Se bodo ljudje oborožili in samoorganizirali? Tega drugega, roko na srce, avtor v kolumni ne omenja niti z besedico.

Ignoriranje je naša edina šansa

Dejstvo je, da ne bi bilo škode, če to ne bi bilo napisano — ali če že, če ne bi bilo objavljeno — ali če bi že bilo objavljeno, da ne bi bilo prebrano.

Ali je iz tega možno potegniti sklep, da tudi ne bi bilo škode, če bi bilo to prepovedano že napisati in objaviti in the first place?

Hja, ne vem. Prepovedi so za neumne — sem napisal nekoč davno —, imajo pa gotovo neko družbeno, (samo)zaščitno vrednost. Ker na ne vem koliko pameti kot splošno, kolektivno lastnost in vrednoto je vedno bolj iluzorno računati.

Problem pa je seveda v tem, da bi se težko zedinili okrog metodologije ocenjevanja neprimernosti in tega, komu bi sploh dali pooblastila, da dela indekse librorum (et internetorum) prohibitorum — če niti ne omenjam komplicirane zakonodaje.

Zato je najbrž preprosto, da se sprijaznimo, da ni škode, če to preprosto ignoriramo. Ali saj jemljemo s humorjem.

Odkrito rečeno, nisem prepričan, da od tega res ni škode. Toda zaenkrat sta ignoriranje in cinizem naši edini možnosti. In če se že kaj ob nas obregne, potem debilnemu bobu vsaj direktno recimo debilni bob.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 12. avgusta 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.