Levica iz opozicije vlada v senci vladni koaliciji poražencev. Čista zmaga.

Še vedno ne morem verjeti, da bo Marjan Šarec res izglasovan za mandatarja. Noro. Kako je to mogoče? Prihodnji petek, ko bo v DZ glasovanje, si obeta ne več ne manj kot 52 glasov — kar je tako rekoč sanjski rezultat za nekoga, ki sploh ni zmagal na volitvah in ki je sestavil koalicijo s tistimi, ki so zmagali še manj kot on.

Ali je koalicija luzerjev lahko vlada zmagovalcev? Retorično vprašanje.

A to še ni nič. Iz te čudne skúpine “odličnih” drugo-, tretje-, četrto-, sedmo- in osmouvrščenih poražencev so se na koncu umaknili tisti, ki so na Šubičevo pritekli pêti, in se potem le postavili v odločilni, odločujoči položaj.

Levica — ki je na junijskih volitvah dobila 9,33% glasov oz. devet sedežev v Državnem zboru — je na nek način zdaj zmagala. Levica se zdaj zdi najpomembnejša stranka na slovenskem političnem parketu.

Kako je Levici to uspelo?

Kako je Levici sploh uspelo, da je prišla do tega bajnega, glede na svojih 83.108 volilcev naravnost neverjetnega rezultata?

Najprej so potrpežljivo čakali, da je Šarec dobil košarico od NSi. Potem so se malo delali užaljene, ker je še enkrat prosil Tonina, naj si vendarle premisli.

Potem so se milostno pustili povabiti k pogajanjem. Potem so pogumno napovedovali, da bo v koalicijski pogodbi skoraj vse po njihovo ali pa iz te moke ne bo kruha. In je seveda — predvidljivo — res ni bilo.

S pogajanji so sicer zavlačevali tako dolgo, da niso izpadli nekonstruktivni in nekooperativni, potem pa so na seji sveta stranke promptno sklenili, da v vlado ne grejo.

Nakar so uprizorili še “interni referendum” — mind you, narekovajev jaz sicer ne uporabljam razen za citate — in se demokratično odločili, da se bodo s Šarčevo peterokrako koalicijo še naprej pogovarjali o možnosti manjšinske vlade, ki bi jo sami “projektno” podpirali iz opozicije.

Šarčeva simultanka

Levica je vrhunsko odigrala Šarčevo simultanko. Levica je zdaj tista, ki je wannabe mandatarja kao rešila gotovega poraza. Levica je zdaj tista — in v bistvu ne Šarec —, ki si je izmislila manjšinsko vlado in tako imenovani “portugalski scenarij” “projektnega sodelovanja” iz opozicije.

Levica je zdaj tista, ki je odvrnila nevarnost, da muhasti in prepotentni Alenki Bratušek in Miroslavi Cerarjevi v zadnjem hipu prekipi in da gresta vsak po svoji poti užaljena na smetišče zgodovine čakat boljše (ali še slabše) čase.

Še več! Levica je zdaj tista — kot je povedal njen “predsednik” Luka Mesec v sinočnjih Odmevih —, ki si je izpogajala “prednostno pravico do posvetovanja z manjšinsko vlado”. Da ne bi katera druga opozicijska stranka namesto nje pobirala smetane, če bi jo slučajno pičilo, da bi “projektno” sodelovala z vlado.

Neizgovorjeno, neizgovorljivo

Ali je to neka nova, izmuzljivo načelna politika, ki je v Sloveniji še nismo vajeni, ali pa je bil vse skupaj samo genialen politični PR?

Res je seveda, da Levici to ne bi uspelo, če ne drugi strani pogajalske mize ne bi bil ravno Šarec, ki si ni mogel privoščiti neuspeha. Še preden je v politiki karkoli naredil, si je že zadal največji in usodni cilj svoje neslane politične kariere. Levici je preprosto moral popustiti in ji na pladnju prinašati odpustke, da bi ja sodelovala — vsaj tako, da ga podpre za mandatarja.

Levici to tudi ne bi uspelo, če na drugi strani pogajalske mize ne bi bili branjevci, ki so se bili za še nekaj let ali vsaj mesecev na oblasti pripravljeni poslušno podrediti svojemu drugouvrščenemu šefu kot edinemu, ki se mu je ljubilo poskusiti in vztrajati.

Nadalje Levici to tudi ne bi uspelo, če vsem skupaj ne bi šlo za to, da simbolično pokopljejo zmagovalca volitev Janeza Janšo. Popuščanje Levici bolj kot karkoli drugega — izgovorjenega in neizgovorjenega, pa tudi neizgovorljivega — dokazuje, da so bili iz antijanšizma pripravljeni na kompromise, kakršnih od tako trmastih politikov nismo vajeni.

Oblastniška, operativna opozicija

Toda četudi je res, da so bile politične razmere, razmerja politične moči in politične ambicije — pa tudi politični strahovi — izrazito naklonjene Levici, pa je vendarle na robu verjetnosti, da je mladi stranki brez kdo ve kakšne kilometrine uspelo iz vsega skupaj toliko iztržiti. In to stranki, ki velja za alternativo obstoječi mainstream politiki — kar je za veliko ljudi že dovolj hud greh, da jo razglašajo za radikalno in celo za skrajno.

Po mojem je Levici uspel ta veliki premet v oblastniško, operativno opozicijo tudi zato, ker jih Peterček podcenjuje. Dali so jim koncesije s figo v žepu, za naprej pa si že manejo roke, kako bodo Levičine predloge, zahteve, pripombe, korekture, pobude preslišali.

Oprostite izrazu

Kruta pomota! Levica očitno ni po župi priplavala. Njen obilni izplen od dosedanjih pogajanj vliva prepričanje, da se Peterčku ne bo pustila manipulirati in ignorirati in da bo še naprej spretno izkoriščala svoj nepričakovano privilegirani hibridni položaj.

Prepričan sem tudi, da bo ta vlada po zaslugi Levice stabilna ali vsaj … — no, vzdržna, trajna. Proti vsem pričakovanjem. Levica bo najmočnejši člen vlade, oprostite izrazu.