Stabilna manjšinska vlada? V Sloveniji? Morda pa to ni bistroumni nesmisel.

Kot vemo že iz Wikipedije, vladne koalicije z velikim številom partnerjev niso niti stabilne niti učinkovite. V tem smislu lahko domnevamo, da so manjšinske vladne koalicije — torej še z ne dovolj glasovi v parlamentu — v kombinaciji z velikim številom partnerjev nestabilne in neučinkovite na kvadrat.

Šarčevo nastajajočo 5 + 1 koalicijo lahko torej že odpišemo, še preden je bila potrjena v parlamentu.

Ali pa morda ne? Zadeva je namreč za nianso bolj kompleksna.

Pomembna sta dva momenta. Prvi je, da manjšinske vlade niso redkost v demokratičnih državah. Med demokratičnimi državami je trenutno najmanj 19 držav, kjer vlada manjšinska koalicija.

Ne bomo v slabi družbi

Manjšinske vlade v Evropi imajo v tem trenutku Hrvaška, Ciper, Češka, Danska, Irska, Kosovo, Litva, Norveška, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska in Velika Britanija.

Recimo Švedska ima bogato tradicijo manjšinskih vlad, saj je bila večina vlad po 2. svetovni vojni manjšinskih. Danska ima po letu 1982 skorajda ves čas manjšinske vlade. Kanada je imela v svoji zgodovini 12 manjšinskih vlad, Irska pa 14.

Morebitna manjšinska vlada v Sloveniji — prva po osamosvojitvi — torej ne bo nobena tragedija. Tudi v slabi družbi zaradi tega ne bomo.

Kontekst

Drugi moment pa je, da je stabilnost, če ne tudi učinkovitost vladnih koalicij odvisna od konteksta — od političnega trenutka in konkretnih razmer ter od politične kulture v posamezni državi.

V primeru izrednih razmer lahko manjšinske vlade zelo stabilno in učinkovito vladajo, saj se politične stranke v parlamentu lažje poenotijo glede podpore konkretnim projektom — v okviru tako imenovane “vlade narodne enotnosti”.

Podoben primer so projektne manjšinske vlade, kjer je tudi lažje dobiti širšo politično podporo za izvedbo nujnih, reformnih ali za državo strateških ukrepov.

Pomembna pa je tudi politična kultura v neki državi. Na Švedskem je bilo po 2. svetovni vojni toliko manjšinskih vlad zato, ker vladajoča stranka — največkrat je to bila socialdemokratska stranka — vlada s podporo politično sorodnih strank izven vladne koalicije in ker za vsak ukrep (oz. zakon v proceduri) posebej pridobi podporo podpornih strank v parlamentu.

Podobno je tudi na Danskem. Obe državi sta v vrhu po razvitosti, državi blaginje, inovativnosti in konkurenčnosti. Ne moremo torej apriori reči, da je imela praksa manjšinskih vlad slab učinek na te dejavnike.

Učinkovito vezivo

Pri nas zaenkrat te izkušnje nimamo, vsaj ne formalno. V praksi pa je bilo tega po letu 1991 dejansko veliko.

Zaradi večjih ali manjših trenj glede konkretnih ukrepov je v vladnih koalicijah vedno prihajalo do usklajevanj, na katerih so se vladne stranke na očeh javnosti poskušale poenotiti. Torej se je razvilo tudi nekaj te politične kulture usklajevanja in preštevanja pred uradnim glasovanjem v parlamentu.

In če se vrnem h kontekstu oz. h konkretnim razmeram: vlado lahko drži skupaj ne samo sorodnost političnih ciljev in izredne razmere, temveč tudi nekaj tako bizarnega kot strah. Recimo strah pred volitvami.

V sedanjih razmerah, ko je 60% vprašanih v javnomnenjskih anketah nenaklonjenih takojšnjim predčasnim volitvam in ko se samo eni stranki — SDS, ki sploh ni del nastajajoče manjšinske koalicije — mudi na volitve, saj se večina boji slabših rezultatov, ima nastajajoča 5 + 1 koalicija vse razloge, da takšno koalicijo naredi in tudi obdrži čim dlje pri življenju.

Strah zna biti zelo učinkovito vezivo.

Kaj pa učinkovitost?

Hakeljc pa je seveda v tem, da vzdrževanje neke koalicije pri življenju za vsako ceno prinese s seboj tudi zelo visoko ceno — namreč nizko učinkovitost.

Vladne stranke po eni strani morda ne bodo zelo ambiciozne pri svojih specifičnih projektih, za katere bi težko našle skupni imenovalec s partnerkami. 

Na drugi strani pa bodo v strahu pred hitrimi predčasnimi volitvami dokazovale svojo konstruktivnost s pristajanjem na mnoge projekte, ki jih v drugačni konstelaciji moči morda ne bi podprle.

Tak je recimo aktualen primer portugalske manjšinske vlade, kjer obe skrajno levi stranki podpirata socialdemokratsko stranko v strahu pred predčasnimi volitvami in pred tem, da bi se na oblast vrnila desnica, ki je izvajala osovraženo varčevalno šok terapijo.

V konkretnem slovenskem primeru bo šlo za nekakšno kooperativno igro petih plus ene stranke, kjer bo vsaka od njih kalkulirala, ali se ji z nasprotovanjem nekemu ukrepu splača tvegati predčasne volitve oz. ali ji bo podpora javnosti všečnega projekta prinesla politične točke.

Slabše skorajda ne more biti

To pa pomeni, da bo na učinkovitost (morebitne) prihodnje manjšinske vlade bistveno vplivala njena kadrovska sestava oz. kompetentnost ministrske ekipe.

S kompetentno ministrsko ekipo je lahko učinkovita tudi manjšinska 5 + 1 vlada. Če bodo ministri predlagali in izvedbeno dobro pripravili posamezne ukrepe, bo vlada učinkovita in uspešna. Upam si trditi, da bo manjšinska vlada uspešna do te mere, kolikor bo kompetentna njena ekipa.

Odhajajoča vladna koalicija, ki je sicer imela udobno večino in ugodno notranje razmerje moči — samo najmočnejša SMC je imela sama 36 glasov od potrebnih 46), je namreč odpovedala prav pri tem kriteriju. Imela je izjemno nekompetentno in slabo vodeno ekipo. Njen koordinator se ni in ni znal odločati. Nekaterih ministrov javnost še danes ne pozna. Temu primeren je bil njen izvedbeni output. In temu primerno mizeren je bil njen rezultat na volitvah. Slabše skorajda ne more biti.

Od nastajajoče manjšinske vlade seveda ne moremo pričakovati čudežev in superučinkovitosti. Toda počakajmo na imena ministrskega zbora. Takrat bo veliko bolj jasno, kaj lahko od nje pričakujemo.

Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 6. avgusta 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Stabilna manjšinska vlada: bistroumni nesmisel ali delujoči koncept?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.