Žalni sprevod za Oliverjem Dragojevićem in moč slike na kraju dogajanja

Pred nekaj dnevi sem naletel na članek ameriškega profesorja, ki se ukvarja s politično ekonomijo in pravom. Raziskuje, poučuje in za naročnke izdeluje poslovne in politične strategije. Za svoje delo rabi resne, preverjene informacije, ker ne more delati strategij na napačnih informacijah. Naštel je nekaj medijev, za katere se je po njegovih izkušnjah izkazalo, da objavljajo informacije, na katere se lahko zanese, da so pravilne.

Naštel je Financial Times, kjer dobi več informacij o globalnih trendih kot kjerkoli drugje, in news sekcijo Wall Street Journala. Ta se bistveno razlikuje od kolumnistične sekcije, na katero ne da veliko.

Economist se je po njegovem precej poslabšal, saj razen redkih monotematskih prilog njihovi članki preveč odsevajo neoliberalno usmeritev.

New York Times je po njegovem še vedno — kljub popolnemu preziru konzervativcev — še vedno resen. Njihove novice so resnične. Fox News in podobni mediji pa so s stališča zbiranja resničnih informacij neuporabni.

Zakaj še spremljam medije?

To mi je dalo misliti. Ali sam še berem kakšno novičarsko stran ali časopis z namenom, da bi dobil resnične informacije? V glavnem sploh ne več. Medijskih hiš, ki bi se ponašale s tem, da prinašajo resnične novice in ne samo mnenja, v Sloveniji skoraj ni več.

Finance so bile spodoben časopis, ampak njihovih dnevnih informacij ne moreš jemati kot dejstvo, ker se lahko že čez dva dni izkaže, da gre samo kot trač — čeprav je res, da tudi to izvem od njih.

Delo je po drugi strani mešanica aktivističnega novinarstva — nič narobe s takšno odločitvijo — in člankov, za katere nisem nikoli prepričan, ali odslikavajo mnneja ali dejstva njihovih virov ali resnična preverjena dejstva.

Dnevnik pa je tako poln komentarjev, kolumn, glos in podobnih zvrsti, da ga ne jemljem več kot vira informacij.

Vsak ima svoje mnenje

Slovenske medije torej prebiram samo še zato, da najdem podtone, mnenja, odgovore na to, kam se določeno uredništvo v določenem trenutku nagiba.

Velika težava — vsaj jaz to tako vidim — je v tem, da je večina medijev mnenjsko usmerjenih. Vsi si želijo imeti poleg množice svojih ekskluzivnih komentatorjev imeti še zunanje poznavalce.

Nikoli si nisem predstavljal, da imamo v Sloveniji toliko političnih analitikov, kot se jih je pojavilo v zadnjih dveh mesecih. Od raziskovalcev javnega mnenja pa do psihiatrov. Vsi imajo svoje mnenje — ki pa je ponavadi prikazano kot védenje — o tem, kaj se bo zgodilo ali kaj bi ta ali ona politična stranka morala narediti.

Ampak če se to prodaja, če so torej mediji ugotovili, da so mnenja in stališča — ne nujno ali sploh ne utemeljena na dejstvih — dobra in da je to to, kar si želijo njihovi bralci, potem je najbrž tako prav.

Moč slike

Na koncu pa še o enem medijskem fenomenu, ki veliko pove o razmerah v današnjih medijih.

V torek je bil v Splitu sprevod pred pogrebom Oliverja Dragojevića. Dogodek je trajal dobro uro in pol. Vse televizije (Nova TV, RTL, HRT 1 in 2) so dogodek prenašale v živo.

Nova TV, ki sicer začenja svojo informativno oddajo ob 19:15, jo je premaknila na 18:25. RTL je ostal pri svojem terminu ob 18:30 in poročila podaljšal do konca dogodka. HRT 1 je ostala pri svojem terminu Dnevnika ob 19:00, HRT 2 pa je začela s prenosom v trenutku, ko se je dogodek začel.

RTL, Nova TV in HRT 1 so se potrudile in poleg prenosa pripravile kup javljanja v živo, prispevkov ter izjav znanih in manj znanih Hrvatov. HRT 2 pa je brez komentiranja, brez novinarjev, prispevkov in posegov samo prenašala dogodek. Režijski posegi so bili minimalni. Imel si občutek, da si sam na kraju dogajanja. 

Rezultat? Več kot polovica vseh gledalcev se je odločila za HRT 2. Druge televizije so si delile drobtinice. Moč slike.