Bad hair day pri frizerju v Umbriji: “Yes, yes! Yellow! Vaffanculo!”

Živemu človeku se lahko zgodi vse živo. Predvsem tistemu, ki gre k frizerju, preden gre na morje. Ker ima poln kufer fotk z morja, na katerih zgleda kot pejd no v rit.

Če smo iskreni, je kriv Instagram.

Od nekdaj mu zvijam roko, da bi me tu pa tam fotkal. In ko mu pri komolcu že skoraj kost ven pogleda, nekaj le škljocne. Ponavadi se na fotki smejim, kot bi bila na tabletah — ali pa izgledam kot sumo borka po peti rundi.

Zato sem letos šla pred dopustom k frizerju. Hotela sem spremembo. Veliko spremembo.

Postrigla sem se na fanta in pobarvala na blond.

Če to noro dobro paše Charlize Theron, ni nujno, da tudi komu drugemu. To je dejstvo. Dokazano. Jaz sem dejstvo, moji lasje pa dokaz.

Sploh po enem tednu morja, ko imaš frizuro kot žarnica. Vse lase v luft in tako rumeno svetiš, da lahko tisti poleg tebe celo noč bere knjigo pri ugasnjeni luči.

S tako frizuro pač ne moreš na potovanje po deželi, ki slavi dizajn in lepoto. Fuzbal, vino in ženske.

Adrenalinsko doživetje

Italijanke so mi šle s svojimi krasnimi čupami zmeraj rahlo na živce. Pri njih vse izgleda naravno. No, vsaj do pred kratkim je. Zadnji obisk Italije kaže na povečano odvisnost od lepotnih posegov. Ampak italijanske čupe čupaste še zmeraj izgledajo top šit.

Moja ideja o obisku frizerja v Italiji sicer ni bila mišljena kot adrenalinsko doživetje.

Prvi problem je bilo iskanje frizerskega salona sredi umbrijskih hribov. Nečesa finega s črnimi okni, belimi črkami in zlatim logotipom.

Bila je samo ena Loretta. Ki je na vrata napisala, da je šla na morje. Še sreča, ker je njen frizeraj izgledal kot proizvodnja vodnih trajn.

Potem je bila še Christina, ki je imela na ograji roza napis.

Na koncu sva se v domači vasi na vogalu pri cerkvi skoraj zaletela v frizerski salon. Pogumno sem vkorakala, razložila, da ne bom hodila po svetu kot kakšna žarnica. Da to je živa groza in sramota za blondinke in da ideja s Charlize Theron ni bila najbolj pametna.

Moj srčni izliv ni naletel na odobravanje. Kaj šele navdušenje. Frizerka je odprla usta in me zabodeno gledala. Celo star stric z orng narastkom je komaj ujel protezo, da mu ni padla v naročje.

Nihče ni znal niti besede angleško. Edino teta v firtohu je glasno rekla: “Yellow!” — in planila v smeh. Njen skodrani šef jo je zgroženo prestrelil s pogledom, potem pa sem še sama zavpila: “Yes, yes, yellow! Vaffanculo!”

Vsi trije člani salonskega osebja so se zagledali v moje lase, odkimavali, se praskali — in se na koncu strinjali. Jaz sem samo pokimala. Bo, kar bo. Slabše ne more biti.

Well, zdaj zgledam kot … — Taljanka. Kar je vsekakor boljše od strica na moji levi, ki mu je ful potegnilo na rdečo. Zdaj ima rdeč narastek in črne špice.

“Komm, komm!”

Z novo frizuro sem šla na balonarski festival, kjer so tekmovali najini sosedi z  agroturizma. Neki angleški bogatuni, ki so ljudi nagovarjali z “old chap” in se po Umbriji preganjali s ferrariji.

Zjutraj so vstajali pred sončnim vzhodom in tekmovali z 80 drugimi balonarji. Eno jutro sva se jim na štartu želela pridružiti tudi midva. Namesto 80 balonov so bile tam samo tri avstrijske ekipe.

In ni hudič, da mi iz enega od njih niso začeli mahati trije bundesligaši: “Komm, komm!”

Še dobro, da nisem zlezla v njihovo košaro. Takoj ko so poleteli, so podrajsali ob drevo in odleteli v popolnoma napačno smer.

To bi bilo čisto meni podobno. Če ni prav, je pač narobe.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 2. avgusta 2018 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Bad hair week. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.