Hrvaška nogometna pravljica in slovenski navijaški horor

23.7.2018 / 06:08 Komentiraj
Razlog za SLO navdušenje nad HR nogometnim uspehom je preprost in trivialen: gre za nacionalni manjvrednostni kompleks.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Navdušenje Slovencev nad nogometnim uspehom Hrvatov — nad “hrvaško nogometno pravljico”, kot bi rekli športni novinarji — je v bistvu podobna zadeva kot popularnost tiste glasbene štance, ki je vsak normalen človek ne more niti slišati.

Problem pa je seveda v tem, da je hrvaška glasbena štanca — kakorkoli grozna že pač štanca je — dejansko popularnejša od slovenske glasbene štance. 

V tednu po koncu svetovnega prvenstva v nogometu in po uspehu njihove reprezentance so se Slovenci ukvarjali s Hrvati več ali vsaj bolj intenzivno kot prej v zvezi z arbitražo in hrvaškimi varčevalci Ljubljanske banke ali odpovedjo Thompsonovega koncerta in drugimi perečimi bilateralnimi ali magari unilateralnimi zadevami, ki nas v bistvu nič ne brigajo.

In čeprav so se Slovenci ukvarjali s Hrvati bolj naklonjeno, celo občudujoče in na robu infatuacije, so spet več povedali o sebi kot pa o njih samih.

Bolj urbano kot pod Poncami

Naj takoj razčistim: vse, kar je treba vedeti o uspehu hrvaške nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu, si lahko preberete v intervjuju z Dnevnikovim kolumnistom (med drugim) Borisom Dežulovićem za Radio Slobodna Europa. Resda je bil objavljen še pred finalno tekmo prejšnjo nedeljo, a nič zato.

Lepo se je seveda nesebično in brez zavisti veseliti uspeha drugih, ki/če so nam simpatični. Toda v hrvaško-slovenskem nogometnem primeru je šlo bolj za to, kako fantastično in famozno Hrvati — za razliko od nas — izražajo svoja domovinska čustva. Kako sproščeno, neženirano znajo to početi. Kako simpatično zna njihova predsednica kršiti državniški dress code in etiketo.

Ljudje imajo kratek spomin. Niti eno leto še ni minilo, odkar je slovenska reprezentanca osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu v košarki, pa so rojaki že pozabili, kakšna evforija je takrat zavladala v Sloveniji. In kot da ne bi vedeli, kako je vsako leto v Planici, ko zaplapola na tisoče slovenskih zastav.

Ampak ne. Pogled na Trg bana Jelačića je očitno bolj fascinanten kot pogled na Kongresni trg. Seveda, tja se lahko natrpa veliko več navijačev, pa še bolj urbano zgleda kot pod Poncami.

Nacionalni manjvrednostni kompleks

Razlog za to neverjetno slovensko navdušenje nad hrvaškim nogometnim uspehom je zelo preprost in trivialen: gre za nacionalni manjvrednostni kompleks.

Ta lahko po lastnem prepričanju čez noč izgine, če le odkrito pokažemo svoje občudovanje drugih, večjih, boljših. Če pokažeš svoje občudovanje, v bistvu pokažeš, da nisi zafrustriran. Da nisi nevoščljiv. Da tistega, ki ga občuduješ, jemlješ kot svojega vzornika. Da si presegel svojo inferiornost tako, da nekritično občuduješ boljše od sebe — boljše v nogometu, da ne bo pomote — in da to potem posplošiš še na druge zadeve, ki s tem nimajo nobene zveze (in v katerih si ti sam morda ali celo preverljivo boljši).

Ker če lahko Hrvati, potem lahko tudi mi. In če že ne moremo postati (vsaj ne tako kmalu) svetovni podprvaki v nogometu — ki pa je le nekaj več kot košarka, kajneda, ker ga gleda ves svet —, potem se lahko vsaj tako sproščeno veselimo kot oni. Kot da smo skoraj mi sami skoraj zmagali.

Wet T-shirt contest

Zadeva pa ima tudi temnejšo plat. O hrvaških notranjih zadevah in o njihovih frustracijah iz polpretekle zgodovine si seveda mislim svoje, me pa v bistvu ne zanimajo. No, ne zanimajo me do trenutka, ko jih Slovenci začnejo prodajati kot zgled patriotizma.

V nogometu oz. pri nogometnem navijaštvu je dovoljeno marsikaj, kar sicer ni. No, prav. Borut Pahor naj le še kdaj obljubi, da bo reprezentanci zglancal kopačke, če naši dosežejo kak pomemben uspeh. Ali povoska Prevcu smučke. Whatever.

Enako lahko zaradi mene tudi Kolinda Grabar Kitarović komot še kdaj zmaga na wet T-shirt contestu pred globalno TV publiko. Ne maram pa, da mi prodajajo — namreč Slovenci, ne Hrvati — nacionalistične načine slavljenja narodne identitete kot dopustne izraze domoljubja.

Ne maram, da mi prodajajo kot omembe vreden uspeh, da je bila hrvaška reprezentanca na svetovnem prvenstvu edina, ki je bila za razliko od francoske black-blanc-beur ekipe etnično čista, brez priseljencev z drugih kontinentov in iz drugih ras. Celo z drugih koncev Balkana. Kao. Ker to pa nima z nogometom več nobene zveze.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 22. julija 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE