65. Pula (3.): Sindrom pridne punčke je izmišljija in manipulacija
V poznem otroštvu mi je težke emocije izzvala grozljivka It, posneta po romanu Stephena Kinga. Še zdaj me spreleti srh ob misli na sarkastičnega klovna, ki ljudem dela hude reči. Vznemirjenje je bilo sicer večje od strahu.
To je bila ena redkih grozljivk, ki sem jih v življenju sploh videla. Srhljivke in grozljivke so me vedno puščale hladno, zato me Matanovićev Egzorcizam ni zanimal, čeprav se z njegovim delom vedno zlahka povežem.
Kakšen dobro zamišljen psihološki triler pa me vseeno vznemiri. Verjamem filmski kameri v možganih sociopatov in psihopatov.
A vse do nedavnega nisem verjela v šokantne razsežnosti človeškega uma iz resničnega življenja. Kdo lahko da življenje filmskemu sociopatu ali psihopatu? Verjamem, da to zmore samo briljantni ali psihotični um.
Scenarij ukraden, avtor mrtev
Gaspard Ulliel v filmu Eva (2017) francoskega režiserja Benoîta Jacquota zaigra takšnega sociopata. Ta napiše scenarij za gledališko igro, ki postane velika uspešnica. Toda v resnici je scenarij ukraden, pravi avtor pa mrtev.
Ulliel odigra negativca, ki v gledalcih ne vzbuja prav nobenih simpatij. To ni negativec tipa bad boy, simpatična mala baraba, v katerega bi se ženske noro zaljubljale, moški pa bi mu na skrivaj hoteli biti podobni. Ljudje so zanj samo statisti, ki bi morali slediti njegovemu cilju.
Njegov cilj je nova gledališka uspešnica — žal pa ni nadarjen za pisanje. Zato se loti tistega, za kar je nadarjen. Fikcijo namerava ponarediti po resnični zgodbi, resničnost pa bo prav tako ponarejena, čeprav bo videti, da se dogaja kar sama sama od sebe.
Temo svojega pisanja najde v prostitutki Evi (Isabelle Huppert). Naivno si predstavlja, da se bo Eva vanj zaljubila, on pa jo bo pripeljal do uničenja in o tem napisal uspešnico.
Ampak tudi Eva ima svoje skrivnosti.
Francoska filmska in gledališka igralka Isabelle Huppert v vlogi prostituke Eve v istoimenskem filmu režiserja Benoîta Jacquota.
Inferno in paradiž
Isabelle Huppert je ena tistih igralk, katerih starosti ne uganeš nikoli. Od mladosti do zrelosti žarijo s čistokrvno ženstvenostjo, kar lahko igralki v vlogi Eve samo koristi.
Sindrom pridne punčke, ki mora razmišljati samo o lepih stvareh in biti dobra, je svetovna izmišljija in največja manipulacija, ki si jo ženske delajo same sebi. Pridne punce, ki ne izživijo življenja, na koncu najbolj nastradajo.
Nekaj podobnega se zgodi recimo v filmu Eva. Potlačenost ali destruktivno soočanje z neprijetnimi emocijami na filmu ter izven njega je lekcija vsake Eve. One, ki zase misli, da se nagiba k infernu, in tiste, ki misli, da se nagiba k paradižu.
Do konca smrti
V meni pa ni vzbudil predelovanje neprijetnih občutkov samo film Eva. Do kraja smrti režiserja Anđela Jurkasa me je znerviral do te mere, da nisem bila več prepričana, ali sem znervirana zaradi česa drugega ali pa pač gre za čudno zložen no budget film. Preveč krajših zgodb je vodilo do izničenja tiste prave zgodbe. Dialogi so bili povprečni, čeprav so bile zgodbe dobro zamišljene in so imele veliko svetlih momentov.
Zares me je pritegnil naslov, ker napeljuje k temu, da ne gre za ljubezni, ki trajajo do konca življenja, temveč za ljubezni, ki trajajo do konca smrti. Preko vsega. Daleč preko vsega.
Ko so se kopici težkih ljubezenskih zgodb pridružili še neposrečeni angleški podnapisi ter ponavljajoča se glasba, ki bi bolj pasala v reklamni spot, se mi je vse skupaj zdelo preveč mlačno. Slabo izbrane besede, pa tudi če samo v prevodu, me vedno najbolj zjebejo. In takrat se zavem, da sem na nekih nivojih cinična žlehtnoba, če ne znam temu pogledati skozi prste. Pa je tako tudi prav?