65. Pula (2.): Jabuka ne pade daleč od drevesa
Na večer, ko je padal dež, je prispel nasmejan in s štajerskim potnim listom. V majhnih državah te regije taki ljudje veljajo veliko, zato to ni kar tako. Bil je oblečen v črno srajco. Zdel se mi je isti kot pred dvajsetimi leti, ko sem v duetu s sosedom poleti vsak dan prepevala komad Zarjavele trobente.
Kar nekaj je tistih raskavih, globokih moških glasov, ki zvenijo dobro. Toda le malo je besedil, ki te razstavijo in sestavijo obenem. Razštelajo in popravijo.
Butični koncert Zorana Predina na Puljskem festivalu me je spomnil na komad Drugi joj raspliće kosu od Mišota Kovača, ki si ga je glavni akter filma Comic sans vrtel 24/7. Ta komad je bil njegov talisman. Talisman, ki je sprožal alarm vsega njegovega sranja.
Zafrkancija z inflantilnostjo
Comic Sans režiserja Nevia Marasovića je bil projekt, ki je nastajal šest let. Definitivno gre za enega izmed tistih bridko veselih filmov z melanholično glasbo, na katero znajo Balkanci tako dobro travmirati in ljubiti. Film srečne melanholije.
Zgodba o Alanu (Janko Popović Volarić) je zgodba o moškem na pragu štiridesetih, ki se je tako dolgo zafrkaval z infantilnostjo, dokler ni izgubil vsega, kar se mu zdaj, v stanju izgubljenosti, zdi sploh vredno.
Opijanje, kokain, fizični in metalni burnout ga peljejo na Vis, na katerega potuje s svojim odtujenim, hipijevskim očetom.
Del filma je bil posnet na otoku Jabuka, kar simbolno zaokroži Alanov strah o tem, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da ga v prihodnosti čaka očetova usoda.
Stereotipi o Slovencih
Glede stereotipnih podob Hrvatov o Slovencih me vedno najbolj preseneti, da Hrvati očitno mislijo, da Slovenci znamo z denarjem. Res me zanima, odkod jim to.
Stranski lik v filmu je Slovenec, bogataš, ki ga igra Branko Završan. A ne eden od tistih napetih in tečnih bogatašev, temveč skuliran in prijeten. Njegov sin (Miha Rodman) deluje še prijetnejši. Nenazadnje ga njegova zaročenka Barbara (Inti Šraj) opiše kot skoraj preveč popolnega. Po drugi strani pa je njen bivši fant Alan uspešen (hrvaški) grafični dizajner — v krizi zaradi bivše punce, ki je ni bil zmožen ljubiti.
Nekoliko manj sem bila presenečena nad tem, da Hrvati mislijo, da imamo Slovenci radi ritoliznike. Ali da če hočeš poslovati s Slovencem, je bolje, da se obnašaš kot pravi Slovenec.
Ritolizniki govorijo s tistim prisiljeno zadovoljnim nasmeškom, ki ga je v filmu imela Tanja Ribič vedno, ko je komunicirala s svojim šefom Završanom.
Del slovenske ekipe sta bila še Jette Ostan Vejrup in Domen Valič.
Preizpraševanje identitete
Marko Šantić, sorežiser filma Lada Kamenski, pravi, da je sorežiserka Sara Hribar scenarij za film napisala med okrevanjem po hudi avtoimuni bolezni, zaradi katere je bila nepokretna.
Tri igralke (Nataša Dorčić, Ksenija Marinković, Doris Šarić Kukuljica) se znajdejo v stanovanju režiserja (Frano Mašković) in se borijo — ene bolj druge manj — za vlogo v njegovem novem projektu. Igra se kmalu prevesi v realnost, pomešajo se meje med fiktivnim in realnim. Šantić pojasnjuje, da so v kljub temu vendarle želeli zadržati distanco, da se film ne bi razvil v preveč dokumentarnega.
Gledališko zaokrožen film, ki se ponaša z odlično igralsko zasedbo, zagotovo ne sede ob ležernih nedeljskih popoldnevih. Sede pa, ko se poistovetiš z bitko za vse, kar misliš, da ti po naravni danosti nekako pripada. Izgube zdravja, izgube partnerjev, izgube službe preizprašujejo identiteto.
Zoran Predin & Damir Kukuruzović Django Group med nastopom v okviru 65. Puljskega filmskega festivala, ta ponedeljek zvečer. — [Fotografija: PFF]