Kaj vse smo spregledali med svetovnim prvenstvom v nogometu

17.7.2018 / 06:10 1 komentar
Še vedno smo kolektivna bitja. Bitja kolektivnih ceremonij, obredov, identifikacij, vedenja. Ki navdušujejo do transa.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Torej: doživeli smo konec svetovnega prvenstva v nogometu. Vleklo se je kot jara kača mesec dni. Mesec dni, v katerih se je zgodilo marsikaj. Kar zaradi nogometnega prvenstva sploh ni bilo opaženo. Recimo norosti in predrznosti, ki jih je delal Trump. Ali v notranji politiki: prodaja NLB. Da o povolilni strankarski politiki niti ne govorimo.

Že nekaj časa pa mi ne gre iz glave, kot da so politiki — slovenski in svetovni — zavestno zabeležili svetovno prvenstvo v nogometu v svoj rokovnik. Pa ne kot gledalci. Ampak kot politiki. V tem smislu, da so planirali v času prvenstva izpeljati ključne in problematične reči. Ki jih v normalnem času ne mogli izvesti. Ali pa le z veliko težavo.

V času prvenstva pa so te reči postorili z lahkoto. In brez odpora. Saj njihovega delovanja v resnici ni nihče čisto zares spremljal. Nikogar ni čisto zares zanimalo. Kar je ljudi zanimalo, so bili zmagovalci. Góli. Izkoriščene priložnosti. Zapravljene priložnosti. In seveda prvaki.

Terenski material

Zapisano ne pomeni, da imam v resnici kaj proti takšnim dogodkom, kot je svetovno prvenstvo v nogometu. Res je nasprotno. Kot sem že zapisala, se na nogomet sploh ne spoznam. Je pa res, da me tovrstni dogodki zanimajo iz profesionalnega zornega kota. Z zornega kota antropološkega razumevanja človeka kot družbenega in kulturnega bitja.

In kot vsako tovrstno tekmovanje je tudi to prvenstvo iz tega zornega kota nadvse zanimiv terenski material. Ki kaže in dokazuje celo vrsto reči. Najprej to, da smo ljudje ostali kolektivna bitja. Bitja kolektivnih ceremonij. Kolektivnih obredov. Kolektivnega vedenja. Kolektivnih identifikacij.

To tudi danes, ko se zdi, da sta družba in kolektivnost mrtvi, živo dokazuje, da je prav skupinsko delovanje, skupinsko bivanje, skupinska identifikacija tista forma, ki ljudi navdušuje. In to do transa. Z močjo in na način, kot jih ne more navdušiti, premakniti, angažirati in sprostiti nobena individualna dejavnost.

Ceremonija, identifikacija

Ob gledanju tistih treh nogometnih tekem, ki sem si jih gledala, sem se spomnila, kaj so o obredih pisali recimo Arnold van Gennep. Pa Victor Turner. In ostali. Pa kulanje Trobriandcev, kot ga je opisal Bronisław Malinowski. In še marsičesa drugega, kar so antropologi zapisali o obredih in ceremonijah v najrazličnejših družbah.

Zaključek je jasen: spremenila se je forma, ni pa se spremenila funkcija, bi rekel Malinowski. Ali povedano drugače: kolektivne ceremonije in obredi tudi današnje ljudi posrkajo na enak način, z enako intenzivnostjo in enakimi identifikacijskimi in drugimi rezultati, kot se je to dogajalo pri ceremonialnem vedenju, ki so ga proučevali socialni in kulturni antropologi v neevropskih družbah. Ki so bile v marsičem tako zelo drugačne od današnjih zahodnih industrijskih družb.

Poljski antropolog Bronisław Malinowski leta 1918 med domačini na Trobriandskem otočju pred obalo Papue–Nove Gvineje leta 1918. — [Fotografija: verjetno Billy Hancock/Wellcome Library]

Planet Zemlja

A neglede na vse razlike je potreba po pripadnosti, potreba biti posrkan s strani kolektiva, utopiti se v kolektivu, biti delček večje celote tudi v današnjih individualiziranih industrijskih kapitalističnih potrošniških družbah očitno še vedno enaka kot v nekdanjih plemenih. Ko se odvija ceremonialno kolektivno vedenje, vse drugo zbledi. Celo več: preprosto izgine.

Da se razumemo: to, kar se je dogajalo v Rusiji in kar se je dogajalo na drugi strani televizijskih ekranov, je bila globalna manifestacija ceremonialnega kolektivnega vedenja na planetu Zemlja.

Kar seveda je fascinantno. Namreč to, da imamo danes ceremonije, ki ne glede na kulturne in družbene razlike povežejo milijone in milijarde ljudi tega planeta v en sam kolektiv. V eno samo družbeno skupnost. Ki sprejema ista pravila. Ki razume ista pravila. Ki svoje individualno vedênje — neglede na družbene, kulturne, zgodovinske, individualne in druge razlike — prilagodi istim ceremonialnih pravilom. In iz tega vedenja črpa isto skorajda transu podobno izkušnjo.

Neotesana. Smešna. Neolikana.

A to ni bila edina jasna antropološka lekcija tokratnega svetovnega nogometnega prvenstva. Še ena je bila prav tako evidentna: da je namreč nogomet, pri vsej emancipaciji, še vedno moški svet. In to neglede na veliko število žensk, ki so navijale na tribunah. In pred televizorji.

Dokaz za to je socialni fiasko, ki ga je proizvedla hrvaška predsednica na podelitvi zlatih in srebrnih medalj. V belih hlačah in v majici z vzorcem hrvaške šahovnice je po videzu in vedenju hotela parirati moškim. Navdušeno je krilila z rokami. Grabila ubogega Macrona. Ki je stvar prenašal s humorjem. In na svoje bujno oprsje stiskala vsakega igralca, ki mu je čestitala. Kot bi bila moški.

Rezultat: blamaža. Gospa predsednica je izpadla neotesana. Smešna. Neolikana. Kot nekdo, ki jo je njen lastni protokol pozabil opremiti z navodili, kako se je treba ob takšnih priložnostih obnašati. Namreč damsko. Torej v principu drugače kot moški.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE