Manifest 7: Zakaj sploh Fokuspokus (z osebnega stališča)

6.2.2015 / 17:06 Komentiraj
Fokuspokus ni prvi medij, ki sem si ga izmislil, je pa prvi, ki sem ga vendarle lansiral. Zakaj se še nisem naveličal?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Po skoraj tridesetih letih, odkar objavljam v medijih, sem s tem zasvojen. To pomeni, da ne morem brez medijev in objavljanja v medijih in da mi oboje paše — čeprav vem, da mi škodi.

Poudarjam: meni škodi, ne vam.

To ni edini niti glavni razlog, da se mi še ljubi. Res je, da so razlogi, da je to zdaj pred vami, predvsem osebni — toda pod površino so širši, družbeni.

Ko sem bil mlad in zelen

Ko sem bil mlad in zelen, sem bil ponosen, da objavljam v medijih. To je takrat nekaj pomenilo. Štel sem si v čast. Bil sem frajer. V starih časih tega ni mogel kdorkoli. Če je že kdo hotel po vsej sili nekaj objaviti, se je moral sprijazniti s pismi bralcev.

Pa to ni imelo nič opraviti s politiko in ideološko represijo. Ljudje nasplošno in v povprečju niso imeli toliko povedati kot danes. In četudi so imeli, niso čutili strašne nuje, da bi se javno izražali.

Bolj so se brigali zase. Brigati se zase in pustiti drugim, da se brigajo zase, sploh ni tako slabo.

Medijev in objavljanja v medijih sem se hitro navadil. Toda z navado je prišlo spoznanje, da mediji — slovenski — niso idealni. Noben ni, v nobenem oziru.

Sem upal, da bo kdaj bolje? Da. Sem upal, da bom kdaj smel in mogel tudi sam prispevati k temu, da bi bilo bolje? Da.

In tudi sem prispeval. Po malem, po svojih močeh, od teksta do teksta zagotovo. Nisem si delal utvar, da je moj prispevek ne vem kaj. Delal sem — pisal, tudi urejal — tako, kot se mi je zdelo, da je prav.

Moral pa sem si sam postaviti merila, kaj je prav. Postalo mi je jasno, da je zgledov malo in da ne vlečejo.

Nisem neprilagodljiv, sem pa trmast in se ne pustim vleči za nos. Nimam se za edinega pametnega. Neprijetno mi je, da dajem tak vtis.

Kar je, je: peskovnik

Kar je, je. Svoje ambicije sem pač prilagodil razmeram: naredil sem si majhen in preprost, a etabliran in normiran, ambiciozen — od tega ne odstopam — peskovnik in vanj povabil tiste, s katerimi se rad igram in ki so pripravljeni sprejeti mojo igro.

Pa ne samo zaradi svobode, temveč tudi zato, ker zame drugje ni več prostora.

Nekoč sem si medije izmišljal in snoval za zabavo ter iz trme in veselja, tako rekoč za lahko noč, pred spanjem, jih konkretno pripravljal in skoraj uresničil, ker sem imel preveč energije in ambicij — predvsem pa iz nezadovoljstva, kljubovanja in potrebe po samopotrjevanju, da bi sebi in drugim nekaj dokazal.

Danes pa ne več. Nov medij je danes zame profesionalna, celo eksistencialna nuja. Če hočem delati, kar znam najbolje, ali celo če hočem delati karkoli, si moram ustvariti svoj poligon. Biti Marko Crnkovič — bran, brand — mi v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem nič ne pomaga. Od tega imam bore malo. Medijev, v katerih bi lahko objavljal in ki bi objavljali mene, skorajda ni več. Nočem več krožiti naokrog od enega do drugega in čakati, da me nekega dne skenslajo kot zadnjega prekerca-prekarca.

Prestar sem za to. Preveč vem in znam.

Nenazadnje pa sem se tudi naveličal psevdoneoliberalističnega tržnega gospodarstva antineoliberalcev v slovenskih medijih: šel sem prostovoljno na trg ter lahkoverno in potrpežljivo čakal, da se uresničijo te floskule o nakladah in klikih ter branosti in prepoznavnosti, ki da prinašajo oglase in denar — nakar se izkaže, da medijski trg sploh ne funkcionira. Nihče od tega nima skoraj nič. Niti jaz, kaj šele drugi. Slovenski medijski trg je umetno vzdrževana dogovorna ekonomija, ki životari od arbitrarnih transferjev drobiža posrednikov med mediji in nosilčki kapitala.

Moj cilj je vedno bil, da bi bil norma, po kateri bi se vsi profesionalci zgledovali, publika pa bi mi jedla iz roke — ne pa jaz njej.

Boleče spoznanje dobavitelja vsebin

Kot avtor sem sčasoma ugotovil, da se ne morem ozirati na uredniški, medijski kontekst, v katerem objavljam. Vedno me je nekaj motilo: koncept, usmeritev, nivo, postavitev, naslovi, fotografije, drugi avtorji. Če bi se v tem smislu kapriciral, bi že zdavnaj nehal. To je bilo zame boleče spoznanje. Moral sem se sprijazniti s tem, da sem samo dobavitelj vsebin. Svoj job sem začel opravljati nekako brezosebno. Naučil sem se profesionalno in zanesljivo producirati tekste, ki zadovoljujejo vse člene te verige: mene kot avtorja, medij kot naročnika in bralce kot končne uporabnike.

Naročnik je naročnik. Končni uporabnik je končni uporabnik. Kdo so eni in kdo drugi, mi je kot tretjemu vseeno. Toda dokler so tu — in dokler je ta odnos podprt s transakcijo —, se nimam kaj pritoževati.

Tako sem vsaj mislil.

Tako sem mislil in pri tem začel sanjariti o svojem mediju. Ker sem bil džanki in odprte glave, sem se veliko naučil. Nisem se hotel sprijazniti s splošnim prepričanjem, da je to nemogoče in da se ne splača niti poskusiti.

Poskusil sem večkrat in videl, da ni nemogoče — četudi mi ni uspelo. Ni mi žal. Iz neuspeha sem se veliko naučil. Po svoje še več, kot če bi mi.

Toda leta so minevala in celo meni je postajalo jasno, da je nemogoče ustanoviti velik, etabliran medij — in da je tudi nemogoče, da bi se sam zavihtel na pomemben položaj v velikem, etabliranem mediju, kar bi bila zasilna alternativa za moje ambicije.

Kot rečeno: razlogi so tako moj osebni problem kot ekonomski, politični problem družbe, v kateri hočeš-nočeš živim.

Nikoli nisem hotel biti ekscentričen, nerazumljen medijski samohodec, izobčenec, po drugi pa tako bran in popularen pisec. Do neke mere je to zadoščenje, vendar je pirovo. Moj cilj je vedno bil, da bi bil norma, po kateri bi se vsi profesionalci zgledovali, publika pa bi mi jedla iz roke — ne pa jaz njej.

Sprejemam svoj del krivde, da se ni tako izteklo. Precenjeval se sicer nisem, sem pa veliko objektivnih okoliščin narobe presodil.

Slovenski medijski trg je umetno vzdrževana dogovorna ekonomija, ki životari od arbitrarnih transferjev drobiža posrednikov med mediji in nosilčki kapitala.

Najboljša zabava, družba v malem

Delati v medijih se še nisem naveličal iz enega samega razloga: zame in nasploh so bila boljša in slabša obdobja, toda nikoli nisem imel občutka, da sem v medijih v službi in da moram nekaj narediti pod prisilo in za ljubi kruhek. Pisanje in urejanje je zame še vedno najboljša zabava, kar si jih lahko privoščim med delovnim časom.

To je pa tudi nekaj. No, ne nekaj. To je skoraj vse.

Toda pri tem nočem biti sam. Medij ni človek, posameznik, pa naj bo še tako izpostavljen. Medij so ljudje, ki nekaj naredijo in povejo skupaj — pa če se strinjajo ali ne. Medij je družba v malem. In je tisto, kar ostane, ko ni več tistega, ki si ga je izmislil.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE