Odgovornost in vest, avtoriteta in kazen: Kako vzgojiš patološkega narcisa?
S 1. septembrom bo v odnosih med polnoletnimi dijaki, starši in šolo prišlo do spremembe: srednje šole bodo starše dijakov lahko obveščale o ocenah, vzgojnih ukrepih in odsotnosti samo v primeru, če bo polnoletni dijak vnaprej osebno dovolil šoli, da lahko te informacije posreduje njegovim staršem. Če ne bo dovolil, potem starši, ki ga sicer preživljajo, ne bodo mogli priti do teh informacij.
Razlog za to spremembo je v evropski uredbi o varstvu podatkov in v družinskem zakoniku.
Seveda bi lahko na dolgo in široko razpravljali o tem, kaj si o tej novi ureditvi odnosov med šolo, dijaki in starši kdo misli. Vsak si lahko seveda misli karkoli. Okusi so pač različni.
A ne nameravam pisati o okusih. Ampak o tem, da je taka ureditev odnosov med šolo, dijaki in starši manifestacija narcistične socializacije, ki v središče vzgoje in izobraževanja (vsaj navidez) postavlja otroka.
Za lastno preživetje in ugodje
Pri narcistični socializaciji je poudarek na tem, kar otrok hoče. Kar je otroku “fajn”. V duhu Wilhelma Reicha je treba odstraniti vse omejitve. Nadzor. Avtoritete. Kazni. Vse, kar ni “fajn”. Itd.
Rezultate take vzgoje in socializacije so opisali že številni avtorji — od Heinza Kohuta in Otta Kernberga pa do Christopherja Lascha in Slavoja Žižka. Na kratko je rezultat mogoče opisati kot borderline posameznika, ki se v družbeno prilagojeni obliki kaže kot patološki narcis.
Med številnimi lastnostmi patološkega narcisa je ena najbolj razpoznavnih ta, da druge ljudi obravnava kot stvari. Že Kohut in Kernberg sta pisala, da je takšno obravnavanje drugih patologija. Ki se ne sme normalizirati. Kaj šele uzakonjati.
Kar je točno to, kar predstavlja logika, da lahko starši pridobivajo informacije o svojem polnoletnem šolarju le z njegovim vnaprej danim dovoljenjem. Ta logika tudi formalno pravno pretvarja starše v stvari. Ki jih dijak lahko po svoji volji uporablja. Za lastno preživetje in ugodje. Itd. Hkrati pa starši nimajo nikakršnih pravic. Oziroma: polnoletni dijaki do njih nimajo nobenih dolžnosti.
Heroji furajo v pižamah?!
Ta odnos med šolo, dijaki in starši ni edini primer logike, ki starše spreminja v stvari. Ista logika stoji tudi recimo za akcijo Heroji furajo v pižamah. Če projekta ne poznate: gre za to, da starši svoje pijane, zadete, zadrogirane itd. otroke ponoči hodijo iskat v lokale ali kamorkoli že jih otroci pokličejo, in jih peljejo domov.
Kar ta pretenciozni slogan zamolči, je dejstvo, da ta logika odnosa med starši in otroki iz staršev ne naredi herojev. Ampak jih spremeni v stvari za uporabo po potrebi.
Ali konkretno: ko se starši peljejo v pižamah po svoje pijane in zadrogirane otroke, otrokom s tem posredujejo socialno lekcijo, da jim ni treba prevzeti odgovornosti in posledic za to, kar počnejo.
In ne samo to, da mladi ne prevzemajo odgovornosti za posledice svojih dejanj. Normalno se jim tudi zdi, da lahko v kakršnemkoli stanju in kadarkoli pokličejo starše, da jih pridejo iskat kamorkoli. Neglede na potrebe in stanje staršev. Neglede na to, da jih zbudijo sredi noči. Neglede na to, da morajo starši zjutraj na delo. Itd. Kajti potreb staršev ni treba upoštevati.
Vest
Enako je z novo logiko odnosov med starši, šolo in polnoletnimi dijaki: z novo ureditvijo teh odnosov sporočamo dijakom, da ni potrebe po odgovornosti do staršev, ki jih preživljajo. Ko so polnoletni, starši v odnosu do njih nimajo več nikakršnih pravic. Samo še dolžnosti. Na drugi strani pa imajo dijaki neomejeno pravico izkoriščanja in instrumentaliziranja staršev.
Jasno je, da bodo zagovorniki takšne ureditve povedali, da so polnoletni dijaki odrasle in moralno odgovorne osebe, ki ne bodo tako ravnale. To bi bilo mogoče res, če bi bili ti dijaki funkcionalno odrasli. In bi imeli vest. Vest, ki bi jim preprečevala brezobzirno eksploatacijo in instrumentalizacijo drugih.
A je treba vedeti, da te vesti v glavnem nimajo. Razlog: odpravili smo družbeno nujne pogoje za nastanek vesti. Ti pa so: dvotirna vzgoja, avtoriteta in kazen. Ker so ti pogoji odpravljeni — prav tako po zakonski poti —, otroci in dijaki nimajo več vesti. In ker nimajo vesti, nimajo notranjega mehanizma, ki bi jim preprečeval eksploatacijo in instrumentalizacijo drugih.
Normalizacija eksploatacije
Skratka: ureditev odnosov med šolo, starši in polnoletnimi dijaki je popoln strokovni in praktični fiasko. Ki bo imel v praksi katastrofalne posledice. Ne samo zato, ker bo pravna ureditev spodbujala in garantirala nekaznovano eksploatacijo in instrumentalizacijo staršev s strani polnoletnih dijakov. Ampak tudi zato, ker normalizira enega najbolj problematičnih vidikov narcistične socializacije, ki ne bi smel biti nikoli normaliziran: normalizira eksploatacijo in instrumentalizacijo drugih ljudi nasploh.
Misliti, da se bodo polnoletni dijaki v svoji eksploataciji in instrumentalizaciji drugih ustavili pri starših, je napačno. Pri starših bodo samo vzpostavili obrazec, ki ga bodo nato generalizirali na vse družbene odnose. In na vse druge. In samo strah nas je lahko takšnih posameznikov. In takšne družbe.