Luka Lisjak Gabrijelčič: “Karkoli bi razbilo logiko polarizacije…”
Leta 2004 — takrat star 24 let — se je Luka Lisjak Gabrijelčič poskušal prebiti v DZ kot kandidat v Novi Gorici na listi SDS. Pozneje je vrnil člansko izkaznico in se posvetil (neobremenjeni) analizi slovenskega političnega prostora.
Po diplomi iz zgodovine in italijanistike na FF ga je akademska pot ga vodila na magistrski študij v Budimpešto. Na Srednjeevropski univerzi — ki je kot “Sorosova” ustanova trn v Orbánovi peti — zdaj pripravlja doktorat s področja nacionalizmov. Je tudi urednik revije Razpotja, ki jo izdaja Društvo humanistov Goriške.
Janša je zanj rekel, da je “poln protislovij in slabo prikrite vsegliharske plehkosti” — pa tudi, da lahko to “to stokrat zanika, ampak tega zapisa brez sestankovanj kroga blizu njega s Forumom 21 ne bi bilo”.
Uroš Esih: V zrelih in razvitih demokracijah relativni zmagovalec praviloma dobi priložnost, da sestavi vlado. Mnogi pri nas kritizirajo predsednika republike Boruta Pahorja, ki od vsega začetka favorizira tak scenarij v primeru mandatarstva Janeza Janše.
Luka Lisjak Gabrijelčič: Ponekod v tujini poznajo pojem materialne ustave, ki jo sestavljajo ustavno besedilo in nenapisane prakse interpretacije. Pri nas že od začetka 90. let velja, da ima stranka, ki je dobila relativno večino, prva možnost predlagati mandatarja. Leta 1996 so tri pomladne stranke dobile večino od 88 izvoljenih poslancev, ne pa tudi absolutne večine. Predsednika republike Milana Kučana so prosile, da bi lahko prve predlagale mandatarja. Kučan se je odločil, da bo to možnost dal Janezu Drnovšku. Takrat je bila to sporna odločitev, vendar je nazadnje postala del naše materialne ustave, če naj tako rečem.
Podoben primer smo spet imeli pri Zoranu Jankoviću. Ko ga je predsednik Danilo Türk predlagal za mandatarja, je bilo jasno, da nima zagotovljene večine. Toda praksa je obveljala. Glede na veliko politično polarizacijo je prav, da je Pahor najavil, da se je bo tudi tokrat držal. Predsednik republike ima zelo malo pristojnosti, predlaganje mandatarja je ena izmed redkih. Ni prav, da mu še to omejujemo.
Ne pozabimo, da se ta tema pojavlja tudi na predvolilnih soočenjih. Kandidate za predsednika republike pogosto vprašajo, kako bi ravnali v takem primeru. Pahor je to zelo jasno povedal.
Kritike, ki so na ta račun letele na Pahorja, so neutemeljene?
Nekateri, ki kritizirajo Pahorja, so leta 2012 še po Jankovićevem neuspehu trdili, da je nedemokratično, da relativni zmagovalec ostane izven vlade. V kritikah Pahorjeve odločitve je veliko nenačelnosti.
Ni posegel pristransko v proces formiranja koalicije, ki zaradi izolacije relativnega zmagovalca bolj intenzivno nastaja pod taktirko drugouvrščenega Marjana Šarca?
Ravnal je v skladu s svojo presojo znotraj pristojnosti, ki jih ima kot predsednik. Postavil je načelne standarde, ki bi se jih držal tudi, če bi zmagal kdo drug. O vsaki politični odločitvi so polemike, a sam v njej ne vidim ničesar spornega.
Dva pojma se v analizi postvolilne situacije pojavljata — fragmentacija in polarizacija, ki ste jo omenili. Kateri pojem bolje zajame aktualno politično situacijo v Sloveniji?
Rekel bi, da imamo opraviti z ideološko polarizacijo, ki pa se ne odraža na ravni političnih strank. Danes nimamo, kot leta 1996 ali 2011, dveh izrazitih blokov z bolj ali manj enakim številom poslancev. Če me sprašujete, kateri termin boljše opisuje sedanje stanje, bi rekel fragmentacija. Ta je simptom krize politične reprezentacije in krize odločanja, ki sta po mojem osrednja fenomena teh volitev.
Lahko sicer rečemo, da so leve in sredinske stranke dobile jasno večino, ampak s tem zakrivamo fenomen fragmentacije; ne le na ideološki podlagi, temveč tudi v pojavu kopice personalnih strank. Imamo Listo Marjana Šarca, Stranko Alenke Bratušek, tudi za SMC se je po izključitvi Milana Brgleza izkazalo, da je še vedno izrazito personalna stranka. Gre za stranke, ki so nastale ad hoc okoli določene osebnosti.
To je odraz krize reprezentacije: volivci leve sredine se ne čutijo predstavljene s strani sedanje politične elite. Na drugem polu pa je SDS uspela okoli sebe bolj ali manj kompaktno zbrati volivce desne sredine.
Razmerje moči med levico in desnico se v zadnjem desetletju ni spremenilo — razen da se je levica razdrobila, ker so njeni volivci izgubili zaupanje v svoje predstavnike. Desnica pa se je zbrala okoli hegemonične stranke, z manjšo stranko, ki se ne more izviti iz njene orbite, čeprav si to želi.
[Fotografija: Robert Balen/Večer]
Antijanšizem
Je antijanšizem na polju leve sredine še vedno dovolj močan kohezivni faktor, ki bi omogočil, da se kljub izraziti fragmentaciji oblikuje projektna vlada okrog Šarca?
Do nekaj tednov pred volitvami se mi je zdelo, da je Janša izgubil vlogo strašila, ki poenoti stranke levice. Proti koncu kampanje pa je glavna tema postalo vprašanje, ki prej ni bilo aktualno: kdo bo v primeru zmage SDS pripravljen v vlado z Janšo. Vrnili smo se torej v stare sheme.
LMŠ se je politiki antijanšizma pridružila iz taktičnih razlogov, ker ji to v trenutni konfiguraciji ustreza. Mislim, da Šarec nima močnih zadržkov do SDS, a koristi mu, da izkorišča odpor drugih do te stranke, da bi lahko kot drugouvrščeni sestavil alternativno vlado.
Videli smo, kako naporna je bila koalicija v zadnjih štirih letih. Imeli smo stranko, ki je tik pred zdajci vstopila v volilno igro, brez programa, kadrov in baze. Zdaj imamo enako situacijo, s pomembno razliko, da ima Šarec 13 poslancev. Nikoli prej, tudi v času Demosa, nismo imeli tako šibke stranke, ki bi pretendirala k temu, da bi vodila koalicijo.
Leva sredina in Nova Slovenija se poskušata povezati skozi projektno koalicijo. Sliši se kot tehnična vlada.
Projektna koalicija se sliši fajn, ne vidim pa, da bi imela katera od strank, še najmanj pa relativna zmagovalka v tem bloku, neke jasne projekte. Ne vidim projekta, okoli katerega bi se zedinili.
Kakšen pojav je Šarčeva stranka? Nekateri jo vidijo kot sredinsko, drugi kot liberalno.
Po volitvah je lažje analizirati, ker lahko vidimo, kje je kdo dobil glasove. Velik del Šarčevih volivcev, okoli polovice, je prišlo od SMC. Temu pravim “eldeesovski gen”. Razpad LDS na neki način še vedno traja.
Predstavljajmo si kemični element z nestabilnim jedrom; med razpadom oddaja radioaktivnost, ki vpliva na okolje. LMŠ je mutacija, nastala kot posledica razpada hegemonske stranke politične sredine. Če seštejemo vsoto LMŠ + SMC + SAB, dobimo popolnoma prepoznavno situacijo: enako število poslancev je imela Pozitivna Slovenija leta 2011, skoraj identičen rezultat je dobila LDS leta 1996. Volilno telo LDS še vedno obstaja, se ne demobilizira, hodi na volitve in išče nove predstavnike. Zato govorim o krizi reprezentacije.
To je en vidik. Po drugi strani je Šarcu uspelo privabiti nadpovprečen odstotek mladih. Mladi v mestih so večinsko glasovali za Levico, na podeželju za Šarca. Gre za profil volivcev, ki bi v drugih, bolj normalnih okoliščinah glasovali za desnosredinske stranke.
Tretji vidik je čisto regionalen. Center Šarčeve podpore je okrog Kamnika, od koder se koncentrično širi. Zelo je močen na Gorenjskem, v koncih Zasavja, ki so blizu Kamnika, v Zgornji Savinjski dolini. Mnoga od teh območij so bila v preteklosti volilni fevdi SDS. Gre za sociološko desnosredinske kraje, kjer podpora desnici peša. SDS je dobila visoke odstotke v gospodarsko šibkejših območjih v vzhodni Sloveniji, stagnira pa v krajih z močnim obrtniškim slojem. To se najbolj pozna v Brežicah in Tržiču: nekoč sta bili trdnjavi SDS, zdaj sta komaj nad povprečjem. Tudi v Ajdovščini je SDS kljub priljubljeni poslanki v zadnjem desetletju izgubila tretjino volivcev. Del desnosredinskih volivcev, ki ima bolj pragmatične prioritete, na primer nižje davke, se je odvrnil od SDS in namesto za NSi volil za Šarca. Mogoče zato, ker je njegova odločna, prenoviteljska retorika bližja njihovim občutjem.
Nova LDS
Je realno, da iz sredinskega trojčka LMŠ + SMC + SAB nastane LDS 2.0?
Mislim, da je.
LDS je vodil močni voditelj Janez Drnovšek. Vidite koga iz tega kroga, ki bi lahko odigral podobno vlogo?
Ne. Trenutno ne. Vendar potrebujemo močne stranke. Razdrobitev na manjše stranke prinaša celo vrsto problemov. Enega smo videli pri SMC ob izključitvi Brgleza. Za sredinsko stranko, ki je imela 36 poslancev, se predpostavlja, da daje glas različnim poudarkom. Poziciji, kakršni sta predstavljala na eni strani Cerar, na drugi Brglez, bi pričakoval v vsaki veliki sredinski stranki v Evropi. Vsaka velika stranka mora imeti instrumente, da gladi notranje spore.
Male stranke so na drugi strani praviloma bolj personalizirane in hitro postanejo orodje parcialnih interesov. Večje stranke tudi lažje privabijo kvalitetne kadre, ker vedo, da ima takšna stranka potencial. Enostavneje je tudi uskladiti stvari na ravni strank kot pa na vladi med več strankami.
Korak k združevanju bi bil zato dobrodošel, ne vidim pa nikogar, ki bi prevzel pobudo in ta proces izvedel. Je pa tudi res, da ko bi se stranke začele združevati, bi bile bolj privlačne za sposobne posameznike, ki se zdaj ne želijo izpostavljati.
Nekateri, na primer Dimitrij Rupel, ocenjujejo, da so ločene tri sredinske stranke pobrale več glasov, kot če bi nastopile združeno, češ da je v tem primeru 1 + 1 + 1 manj kot 3.
Drži, ampak to je posledica polarizacije med samimi volivci: ljudje, ki so razočarani nad levo opcijo in bi v drugačnih okoliščinah glasovali za desnosredinsko alternativo, ne preskočijo ideološkega jarka in ne volijo za NSi, in še toliko manj za SDS.
Če sredinski volivci niso zadovoljni s svojo stranko v zadnjih štirih letih, se demobilizirajo ali pa volijo sorodno silo. Zakaj je sredinski prostor razpadel na tri stranke? Ker uspehi stranke na oblasti niso takšni, da bi lahko upala na ponovitev volilnega rezultata. Volivci so upravičeno nezadovoljni s Cerarjevo vlado, še pred tem so bili z vlado Alenke Bratušek. Nočejo pa, da bi zmagala desnica; in dokler tega nočejo ne oni ne politična elita, se naravno ustvarja prostor za nastanek novih in novih strank.
To se bo nadaljevalo, dokler sredinske stranke ne bodo začele izvajati kvalitetnih politik, da bodo z njimi zadovoljni vsaj njihovi volivci, če že ne drugi.
SMC je izgubila na volitvah kar 26 mandatov. Ni bil obračun Cerarjeve linije z Brglezom tipičen frakcijski obračun v pogojih močno skrčene stranke?
Drži. Ne glede na to, kaj mislimo o Cerarju in Brglezu, je bil to strel v koleno. S tem je SMC dokazala, da je zgolj prenapihnjen osebni projekt Mira Cerarja, brez potencialov, da bi nasledila LDS. Kakšne bodo dolgoročne posledice, še ne vemo, ker ni jasno, koliko podpornikov je imel Brglez v stranki.
[Fotografija: Robert Balen/Večer]
Zase, ne za usodo stranke
Zakaj Janša ni bil sposoben taktičnega manevra in za mandatarko predlagati na primer Romane Tomc, ki bi stranki prinesla verjetno več glasov na volitvah, SDS pa bi v tem primeru verjetno lažje sestavila vlado?
Klasični nauk psihoanalize pravi, da če želiš razumeti človeka, se moraš osredotočiti na neskladje med tem, kar govori, in tem, kar dela. Odgovor na to, kaj si dejansko želiš, se skriva v logiki tvojih dejanj, čeprav se je sam niti ne zavedaš.
Če pogledamo, kaj Janša dejansko dela, se ne moremo izogniti tezi, da skrbi predvsem zase, ne za usodo stranke. Enako velja za njegove sodelavce: njihova ravnanja imajo smisel le, če nanje gledamo strogo z vidika njihovih osebnih interesov, ne interesov desne politične opcije. Strategija SDS temelji na tem, da za vsako ceno mobilizira svoje volilno telo, tudi če zaradi tega odbija ostale. Če tako dolgo gradiš na mitu svojega voditelja kot izdanega ustanovitelja, nekakšnega slovenskega Karađorđa, ne moreš kar naenkrat ravnati, kot da živimo v normalnem parlamentarnem sistemu. Če bi namesto Janše postavili na čelo koga drugega, je nevarnost, da se strankino volilno telo demobilizira.
Hkrati pa se je v preteklosti nakopičilo toliko napak, da SDS brez simbolne prenove ne more privabiti novih volivcev. To je pat pozicija, ki pa se zdi, da ustreza vodilnim v stranki, kjer prevladujejo aparatčiki, ki živijo od politike in jim je v interesu predvsem, da stranka ohrani podporo; ostalo je v drugem planu. SDS je v zadnjih letih je prek Orbánovih prijateljev investirala v tip medijev, ki radikalizira desno volilno telo, ne želi pa se širiti proti sredini.
Janša torej z neprestano mobilizacijo svojih volivcev zgolj kopira Orbánovo volilno taktiko?
Absolutno. Vendar se je Orbán že v 90. letih uspel znebiti konkurentov na desnici. Madžarska družba je politično razklana na dvoje, kar v Sloveniji ni dejansko res. Samo v najboljših trenutkih je slovenska desnica dosegla več glasov kot levosredinski blok, pa še takrat je bila daleč od absolutne večine. Orbán zmaguje z mnogo večjim naskokom. Trdo jedro njegovih volivcev je nad 40 odstotkov. Poleg tega ima Madžarska večinski volilni sistem, opozicija pa je razdeljena med liberalno levico in radikalno desnico.
Madžarska družba je sociološko in zgodovinsko nagnjena izrazito v desno, za slovensko velja obratno. Čeprav so vzporednice med Orbánom in Janšo zanimive, je Madžarska med srednjeevropskimi državami verjetno tista, ki je kulturno in zgodovinsko najbolj drugačna od Slovenije. Zato kopiranje po mojem ne bo obrodilo želenih uspehov.
Konkurenca na desni nas v Sloveniji pripelje do Nove Slovenije. Staro predsednico Ljudmilo Novak je zamenjala mlajša generacija na čelu z Matejem Toninom. Se je menjava stranki pred volitvami rezultatsko obrestovala?
Na prvi pogled bi rekli, da ne. Pri NSi smo pričakovali boljši rezultat, stranki je kazalo, da lahko doseže svoje najboljše rezultate iz leta 2004, okoli devet odstotkov. Vzvratno gledano, se zdi, da sprememba v vodstvu ni bila uspešna. Je pa vprašanje, ali bi lahko Novakova dosegla boljši rezultat. Gotovo pa Tonin ni privabil novih volivcev, vprašanje je celo, ali ni izgubil podpore pri bolj konservativnih volivcih NSi zaradi svoje izrazite ambicioznosti, ki nekatere odbija.
Novakova je do SDS gradila distanco, NSi je poskušala vzpostaviti kot avtonomno stranko, Toninov krog pa se je SDS in Janši znova približal. Nekateri menijo, da je stranka spet postala satelit SDS.
Mislim, da to ne drži. V trenutku, ko pride do zelo velike polarizacije za Janšo in proti njemu, je NSi v kočljivi situaciji. Ve, da večina njenih volivcev ni nenaklonjena Janši in da se mnogi v zadnjem trenutku odločijo za taktično glasovanje za SDS v upanju, da bo dobila relativno večino in bo tako večja verjetnost za desnosredinsko vlado.
Zaradi tega se Tonin ne more izrazito pozicionirati proti Janši. Rekel bi, da je vodstvo NSi veliko bolj protijanševsko usmerjeno, kot se zdi na prvi pogled, ker ima slabe izkušnje s koalicijami s SDS. Neuspešni poskusi SDS med letoma 2013 in 2017, da bi izrinili NSi in jo nadomestili z novimi sateliti, so pustili globoke zamere.
V NSi veliko ljudi ve, kako deluje SDS na vsakodnevni ravni kadrovskih politik, ki ne zanimajo širšega kroga volivcev, imajo pa velik vpliv na odnose med strankarskimi aparati. Zato se skušajo izviti iz podrejene vloge do SDS, v javnosti pa morajo kazati bolj prijazen obraz zaradi svojih volivcev, ki niso a priori sovražno razpoloženi do SDS.
[Fotografija: Robert Balen/Večer]
Brez Šarca ni Janševe vlade
Glede na želje LMŠ je NSi ključna tudi za Šarčevo koalicijo. Kje lahko NSi več iztrži, pri Šarcu ali pri Janši?
Gre za teoretično vprašanje, ker velike možnosti, da bi Janša sestavil vlado, ni. Jaz je pravzaprav sploh ne vidim na obzorju. Nobeni stranki se ne splača, da v prvem krogu podpre Janšo za mandatarja. Razen NSi, ker itak ve, da mu bo spodletelo. Šarcu se splača počakati, da pride na vrsto sam, brez njega pa ni Janševe vlade. Poleg tega ankete kažejo na rast podpore SDS, zato se v stranki ne bojijo predčasnih volitev.
Še več: kljub zaklinjanjem o nasprotnem se mi sploh ne zdi, da bi si Janša resno prizadeval sestaviti vlado. Če hočeš v koalicijo privabiti sredinske stranke, ki so že tako sumničave do tvojih namer, ne greš na obisk k Orbánu in od tam kličeš Trumpa niti v svojih medijih grobo ne napadaš parade ponosa, ki te še pred leti ni pretirano motila. Nasprotno: jasno signaliziraš, da si bolj sredinski, čeprav si še vedno tak, kot si bil v svojih radikalnih obdobjih.
Razen če je to že priprava na nove volitve.
Točno tako. Janši ustreza, da čaka na neuspeh nasprotnikov, ki so šibki in verjetno ne bodo uspešni pri vladanju. Ustrezajo mu predčasne volitve, kjer se lahko prikaže kot žrtev izključevanja in edina alternativa sedanji oblasti.
Ta taktika iz hladne politične preračunljivosti sploh ni neumna. Katerakoli vlada, ki bo sestavljena, bo težavna zaradi fragmentacije. Trenutno imamo nadideološko delitev med strankami, ki se bojijo predčasnih volitev, in tistimi, ki si jih želijo. Tudi Levica se jih ne boji.
Se je slovenski politični prostor kljub fragmentaciji ideološko še dodatno zožil? NSi, po politoloških standardih neoliberalna stranka, je brez posebnih težav sprejemljiva za levosredinske stranke.
Tako pač deluje koalicijsko vladanje v proporcionalnih sistemih. Vsi se zavedajo, da je NSi stranka, ki je razvila zelo jasno politično identiteto. So krščanskodemokratska stranka po avstrijsko-bavarskem zgledu s poudarjeno podjetniško identiteto. Svoj program bo uveljavljala — kar ni enako kot uveljavila — v koalicijskih pogajanjih. Vsaka sredinska politika potrebuje socialnodemokratske in liberalne prvine, zato v perspektivi sestave koalicijske vlade ni problem, da se vanjo vključi stranka z bolj neoliberalnim programom. Še zlasti, če partnerji vedo, da gre za izrazito pragmatično in predvidljivo stranko, s katero so mogoči kompromisi.
Kar pa zadeva ideološke diferenciacije, smo pred desetletjem govorili o anomaliji slovenskega političnega prostora, češ da nimamo prave desnice in prave levice. Zdaj ni več tako. Imamo SNS, ki je populistično-nacionalistična stranka, SDS je stranka desnice, NSi je desnosredinska stranka, sledijo mavrica strank na sredini, socialna demokracija in nato Levica, ki je izrazita stranka socialistične levice.
Imamo torej spekter ideološko in nazorsko profiliranih strank. Slovenska politika je postala povsem primerljiva s tem, kar se dogaja v Evropi. To smo lahko videli po volitvah, ko so zahodni mediji prvič poglobljeno poročali o rezultatih v Sloveniji, ker so v njih jasno prepoznali odraz širših evropskih trendov.
Velika koalicija
Se strinjate z Ruplovo tezo, da za normalizacijo slovenskega političnega prostora potrebujemo veliko koalicijo SDS + SD, ki sta po njegovo stranki z največ kompetentnimi kadri?
Ne vem, ali še vedno drži teza glede kadrov, vseeno pa mislim, da bi bilo pozitivno, če bi dobili veliko koalicijo. Vidim pa številne ovire na tej poti. SD ne more v koalicijo z Janšo, saj bodo v tem primeru šli njeni glasovi k Levici, nekaj pa k SMC. SD je bila na točki, ko je padla pod šest odstotkov, in se zato zelo zaveda nevarnosti, da zdrsne pod parlamentarni prag. Nobena stranka na sredini ne more v koalicijo z Janšo, saj bi v opoziciji vedno ostal vsaj en konkurent, ki bi lahko enostavno prevzemal njene volivce.
Filozof Milan Komar je zapisal, da je sporazum vselej mogoč med močnimi, med šibkimi pa je težek. Levo od sredine imamo paleto šibkih strank. Če je velika koalicija možna, potem mora v vanjo vstopiti blok, ki je vsaj podobno močen kot SDS. Še največ možnosti za veliko koalicijo bi bilo v tretjem krogu glasovanja za mandatarja, če do tega pride.
Kako razumete Pahorjevo razmišljanje o močnih osebnostih?
Ne vem, kaj je mislil s tem, toda sam ni bil močen predsednik vlade. Bil je kadrovsko in programsko šibek. Demokracija ni popoln sistem, močne osebnosti so lahko pomemben dejavnik stabilnosti. Je pa izjavo mogoče razumeti na zelo neprijeten način, češ, ko se ni mogoče demokratično zmeniti, potrebujemo trdo roko. Če kriza odločanja traja predolgo, se ljudje začnejo spogledovati z avtoritarnimi težnjami.
Če je velika koalicija možna, potem mora v vanjo vstopiti blok, ki je vsaj podobno močen kot SDS. Še največ možnosti za veliko koalicijo bi bilo v tretjem krogu glasovanja za mandatarja, če do tega pride.
Orbán in druge močne osebnosti
Pahorjeva teza je bila, da so demokratične institucije sposobne prenesti, vzdržati močne osebnosti, kot sta Orbán in Janša. Se strinjate, če izhajate iz madžarskih razmer, ki jih zelo dobro poznate?
Orbánu je uspelo ukrojiti politični sistem in ustavno ureditev po svoji podobi in volji. Če bi imela Madžarska leta 2004 takšno ustavno ureditev, kot jo ima danes, ne bi prišla v EU. Brez vsakega dvoma. Za države, ki so vstopile v EU, se je predpostavljalo, da so dosegle neko stopnjo demokratičnosti. Nobenega mehanizma nadzora ni bilo, če bi prišlo do nazadovanja.
Hkrati pa imajo nove države velikanske prednosti od EU, še zlasti, če so ohranile svojo valuto. Če imate sistemsko napako, ki istočasno ponuja možnost okoriščenja, se bo prej ali slej pojavil nekdo, ki jo bo izkoristil. Na Madžarskem se je zgodilo, da je Orbán že na začetku izkoristil luknjo v sistemu. Brez težav si predstavljam politika s psihološkim profilom Viktorja Orbána, ki brez večjih negativnih posledic deluje v državi z močnejšo demokratično kulturo; prilagodil bi svoje ambicije in se ne bi bistveno razlikoval od kakšnega Aznarja.
Orbánu so leta 2010 specifične okoliščine omogočile, da je dobil dvotretjinsko večino. Brez tega bi bilo vse drugače. Do takrat je delovalo ustavno sodišče, mediji bi bili pluralni in samostojni, opozicija veliko močnejša, Orbán pa ni imel popolnega nadzora nad lokalno samoupravo. Danes lahko Orbán naredi skoraj karkoli, ko pridejo protesti iz EU, pa odgovori, da je bilo formalnopravno vse brezhibno izpeljano. Poljska desnica, ki želi izvajati enako politiko, mora kršiti postopke, kar je veliko lažje spodbijati na evropski ravni.
Kakšen je dejanski vpliv Orbána na Janšo in SDS glede na finančne povezave, ki so bile razkrite pred volitvami?
Če se finančno in osebnostno tako vežeš na politično stranko v tujini in če je to povrh vsega še stranka z izrazito nacionalističnimi skominami in interesi, je edino logično, da javnost ostro reagira. Del slovenske javnosti je povsem upravičeno zaskrbljen zaradi tega. Tudi mene skrbi.
Toda orbanizacija za Slovenijo ni nevarnost, če bodo državljani dovolj čuječni. To ne velja samo za tiste, ki so a priori proti Janši in s svojo popadljivostjo pogosto naredijo več škode kot koristi, ampak tudi za desnosredinske volivce, ki si želijo alternative, a nočejo, da bi aparat ene stranke izpeljal podobno koncentracijo oblasti, kot se je to zgodilo na Madžarskem.
Vendar je tudi na Madžarskem, na Poljskem ali v Turčiji do tega lahko prišlo le po dolgem obdobju polarizacije. Zato mislim, da je v tem trenutku dobrodošlo, karkoli bi vsaj začasno razbilo logiko polarizacije.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v soboto, 7. julija 2018, pod naslovom ‘Janez Janša skrbi predvsem zase, ne za usodo stranke’. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.