Bomo že nekako preživeli brez Drnovškovega trga. (Drnovšek sam pa sploh.)

Osebno ne razumem, zakaj svojci dr. Janeza Drnovška nočejo, da mestni park v Zagorju nosi pokojnikovo ime, in zakaj zahtevajo odstranitev njegovega kipa. 

Ampak ja. Dopuščam, da uveljavljajo svojo pravico na naš račun — da smo mi drugi prikrajšani za kaj več spomina na Drnovška.

Doprsni kip Drnovška je sicer ustvaril prominenten 3D umetnik, aboniran na štancanje pomnikov. Vendar to še ni garancija za umetniški vtis. Glede na to, da bronasti Drnovšek v revirski upodobitvi ne vleče za seboj kufra z logotipom sponzorja, jo je nekdanji premier in predsednik v primerjavi s še živim Borisom Pahorjem v Tivoliju še kar dobro odnesel.

Bi sodišče moralo upoštevati želje in stališča sorodnikov glede javnega spomina na pokojnika? Ne vem. Težko vprašanje. Po eni strani imajo pravico, da spomin nanj obdržijo zase in si ga tako rekoč lastijo. Po drugi pa je tudi jasno, da ga niti ne morejo, saj je duh Drnovška že zdavnaj, že zaživa ušel iz steklenice.

Zakaj ravno Švagan? Ker Zagorje?

Najprej pa nekaj malega o tipičnem pravniškem izražanju.

Pooblaščenka Drnovškovega sina v odgovoru na odločbo Ustavnega sodišča, ki je zavrnilo ustavno pritožbo Jaše Drnovška na sodbo Vrhovnega sodišča, pravi, da občina Zagorje ob Savi oz. župan Matjaž Švagan — ki sicer trdi, da pokojnika “ceni in spoštuje” — “s samovoljnim ravnanjem tepta njegovo dostojanstvo in dostojanstvo njegovih svojcev”.

Hja, “tepta”? To zveni tako kot izražanje vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki pravi, da se je pravosodni policist “zapodil” za njim (namesto “je šel”), ga “zgrabil” (namesto “prijel”) in ga “odvlekel” (namesto “odpeljal”).

Pri vsej tej zadevi je tudi čudno, da se je za skrbnika spomina na Drnovška oklical ravno Švagan. To je lokacijsko logično, sicer pa ne. Že zato, ker zagorski župan ni kak LDS-ovec, temveč SDS-ovec.

In nenazadnje, težko je zaupati človeku, ki pretenciozno pretirava, da “če se občina ne bi spomnila na Janeza Drnovška, bi bil danes najbrž pozabljen”.

Ikonoklazem

Če pogledamo z državljansko-komemorativnega stališča, je Drnovšek še kar uspešno prestal preizkus desetih let po svoji smrti. Za večino je postal avtoriteta (brez posthumnih okostnjakov iz omare), ki se je radi in spoštovanjem spominjamo. Do neke mere celo desničarji — ampak verjetno kvečjemu iz nostalgije za časi, ko so veljala še kolikor-toliko viteška pravila zaustavljanja in pretepanja desnice.

Nasprotovanje svojcev poimenovanju ulic in trgov po Drnovšku seveda ni omejeno samo na Zagorje. Naključni župan je tam pač vztrajal pri svojem in ima zdaj tudi žegen sodišča.

Toda ideje o počastitvi spomina na Janeza Drnovška s poimenovanjem določenih lokacij so bile tudi drugje. Tudi v Ljubljani — kjer pa so želje svojcev upoštevali.

Bo odločba US precedens, ki bo opogumil druge poimenovalce ulic in trgov in postavljalce kipov, da bodo začeli mimo volje Drnovškovih sorodnikov delati po svoje in v našem imenu, da tako rečem?

Dvomim. Toda čeprav kot rečeno ne razumem ikonoklastične logike, ki stoji za to željo po fizični nevidnosti pokojnika, vendarle ne morem reči, da za to navijam. Dirty Harry je tako ali drugače vedno z nami — in v Sloveniji je še kaj veliko bolj čudnega od tega, da eden njenih najpomembnejših sinov nima dostojnega obeležja.