Eden bo prizadet. In to ne bom jaz.
Ko sem bila mula, so me zanimali samo filmi, knjige in muzka. Da bom kdaj pisala, nisem niti pomislila. Doma sem težila, da bom igralka al pa neki v vezi z muzko. Valda je mogu fotr cinik prijavit: “A boš v kinu karte prodajala?” Alo bre, ne mi kvarit sanj.
Pol sem se premislila in hotla delat soundtracke za filme. To še dans vsakmu režiserju povem, ko ga spoznam. Zanč mi je en rekel: ”Pa sej maš soundtrack v knjigi.”
Sam fucking res. Če ni že Mehle to omenil v svoji kolumni. To je tist, k vidiš svoj ime prvič v časopisu, pa se ti še fajn zdi. V prvi knjigi se mi nikol ni dalo dat naslova posameznim zgodbam, zato sem dala vedno naslov komada, k sem ga poslušala med pisanjem. Ker nikol ne pišem brez muzike vzad. Komad mam eno uro na repeat, da si ne zjebem feelinga, pol ga pa mam pun kurac za ene dva dni.
Ne se hecat
Z muzko se res ni za hecat. Včer sva se s frendom poslala v totalen kurac, ko smo vzun pod drevesi v lokalu drinkali in sva hotla vsak svoj komad nabijat na telefonu. Itak sem zasurlila, kaj pa on ve, punks. Pomiril naju je frend iz Ego Malfunction, da nej dava gor Faraone in pol smo se smejali in drli: “Trava, kriva je trava, da nisva več ta prava, ne ti ne jaz”. Kar je, res je res. Prov hašišarski komad. “Zvezde smejale”. Ni da ni.
En dan smo se tud nekje v enmu lokalu spičili okol tega, kdo bo imel glasbeno željo in je bil spet kreg. Sam smo bli hvala bogu same starudine, pa so sam Floydi in podobno padali. In takoj vsi pametovat, kako je bil Shine On You Crazy Diamond posvečen Sydu Barrettu.
Na konc sva jaz pa še en plesala pa pela do fula: “Dodirni mi kolena, to bih baš volela!” En boljših 80s komadov. Total fukiš. Če bi bla mularija tam, bi pa ziher hotli Modrijane al pa Severino. Ni več rock‘n’rolla v teh ta mlajših. Vse neki bolj na cigu-migu.
Tuc-tuc, opera, gasilska veselica
Sej ne rečem, jaz poslušam marsikej. Okej, Ambasada Gavioli me ni vidla v življenju, ker un tuc-tuc ni zame. Pa opera tud težko, da bi me vidla. Pa gasilska veselica tud. Pri muzki se vse konča. Sem dala par dni nazaj na FB Child in time, Made in Japan verzijo, in zraven napisala: “Še zdej ne vem, če si je res en kle odpihnil možgane.”
In pol smo skomentirali, da sploh noben ne ve, kaj je res. Tud Gillan je v enmu intervjuju rekel, da nč ne ve o temu. Tako smo prišli do teorij zarote, da so mogoče Purpli sami ven metali take scenarije.
Neki cajta sem bla tok obsedena s Porcupine Tree, da sem jim ponesreč še naslov za blog spizdila. V petih dneh sem jih dvakrat gledala v živo. Enkrat nažgana, drugič čist zapušena. Oboje je blo vrhunsko.
Da ne govorim o svojih podvigih, kako sem hodila na koncerte in pisala glasbene reportaže. En odfuk vse skup. Članek je bil cel o men, pa kaj je dogajalo, o Pearl Jam pa Depeche mode pa dva stavka.
Pol sem se šla tud DJ-ja na Metelkovi. Trikrat letela ven, štirikrat prišla nazaj. Ker muska je bla vedno fucking zmaga, sam kurc, k se mi proti koncu vedno zdel, da je to moja dnevna soba in sem začela komade prekinjat po minuti in mi je polna dvorana skor metala piksne v glavo. Ja, kaj pa. Ne morš rečt DJ-ju, da ma pivo zastonj, kokr ga lahk spije.
Sam je pa drugač top shit ta feeling. Folk pleše na tvojo musko, uživajo, se derejo, ti pa sam un gumb za zvok do fula. Pa vsi ti nosijo drinke pa jointe pa se derejo: “Kera legenda si ti! Mega, fucking mega muzka!”
Filat ego
V bistvu men sede delat sam tist, kar mi fila ego. Ampak če maš občutek za ljudi pa neki pojma o glasbi, to niti ni tak problem dosežt. Včer sem vsakmu razlagala: “Spet sem stara 16 let pa spet sem v K4.” Vsak je rekel sam to, da fajn. Tud en me ni vprašal zakaj. Itak se mi vid po ksihtu, da neki ne štima.
Joj, kakšen zakon je bla štirka na začetku devetdesetih. Pondelk metal, torek neki, sreda neki, vse. Body Count is in the House, pa sam piči. Al pa Waiting Room od Fugazi, pa se že vsem čist odpelje.
Zdej je baje druga scena, ampak fuck me, skor 30 let nazaj je bla pa zmaga. Simpatije pa žvalit se pa bit čist mlad. Zato se zdej počutim k 16 in da sem skoz v K4.
Sam da pri njemu poslušava skoz Planet Rock. Ena angleška fora. Sam Bowie, Black Sabbath, Rollingi, Marillion itd. In to ne standardni hiti. Ziher so zanč nvrtel kakšne Cure z Lovesong al pa neki, ker sva s frendom — tud strelec po horoskopu in tko k jaz kao ne jebe žive sile — sedela za šankom in debata je tekla tko:
“Jaz ji bom rekel, da nisem resen.”
“Ja sej, jaz sem mu za dober dan rekla, da odhajam kmal.”
“Ne znam bit jaz zaljubljen.”
“Jaz tud ne, zato sem pa to obrazložila.”
“Sam mogoče pa sem mal zaljubljen.”
“Dej mir, men se cufa brez njega.”
In sva začela k dva kretena buljit vsak v svoj telefon, kdaj nama bosta odgovorila. In ko sva spet čez dva dni nekje sedela in sem razlagala vsa vzhičena, kok se mam fajn, je frend sam rekel:
“Eden bo prizadet.”
Jap. In to ne bom jaz.
Pink Floyd, Shine On You Crazy Diamond: Syd Barrett (1946–2006).