Kolektivna histerija zaradi šestih plakatov s svastiko

O nacističnih plakatih v Velenju imam ločeno mnenje. Zadeva se mi zdi nepomembna. Posvečamo ji preveč pozornosti. Pozornosti, ki si je ne zasluži in ki je običajno niti ni deležna. Ali je vsaj prej, doslej ni bila deležna.

Kolikokrat ste že šli mimo zidu, na katerem je bila namalana svastika? Ne spomnite se, ne? Ker niste šteli. Šli ste mimo, ne da bi to sploh opazili. Niste poklicali policije in prijavili neznanega storilca. Še manj ste potem cel teden zaskrbljeno spremljali, kaj imajo na to temo povedati domnevno najbolj pametni ljudje v državi.

Pomislite še enkrat. Ne gre za vprašanje sprejemljivosti ali nesprejemljivosti nacističnih simbolov. Ne gre za vprašanje dopustnosti ali kaznivosti njihovega razširjanja. Gre za kolektivno histerijo zaradi minorne zadeve.

Edina razlika med nacističnimi grafiti, mimo katerih mirno hodite že cela desetletja, odkar so izumili pršilo za barve, in tem sranjem v Velenju je to, da so bili kao naci plakati distribuirani v šestih izvodih.

Kaj smo s tem dosegli?

Kaj smo dosegli s tem zgražanjem, razen da smo ponosni na svojo državljansko držo?

Vprašanje je retorično. Nič dobrega. Dosegli smo samo to, da smo s posplošenim pripisovanjem krivde za ustvarjanje družbene klime, v kateri uspevajo doma gojeni nacistični simbolčki, opolnomočili desničarje. Podelili smo jim pravico, da se branijo.

Braniti pa se ne znajo drugače kot z obrabljenimi, za lase privlečenimi primerjavami s komunističnim režimom, katerega ostanke da njihovi očitarji še vedno toleriramo — recimo v taistem Velenju.

Ne znajo se braniti drugače kot z izjavami, ki od daleč res spominjajo na nacistične vrednote, češ, kaj pa je narobe, če se zavzemamo za (svojo) družino, državo in raso.

Ni težko biti pameten

Razlog, da so desničarji vedno bolj glasni, ni v tem, da jim mi drugi to dovolimo. Razlog, da so vedno bolj glasni, je to, da smo jim to na nek način omogočili.

Prisilili smo jih, da so vedno bolj glasni, ker smo na temo rasizma, nacizma ali nasploh družbene nestrpnosti — tako dolgo, predolgo mlatili prazno slamo, da jim je počil film. Na pladnju smo jim prinesli priložnost, da se začnejo delati pametne. Celo bolj pametne od nas.

In biti pameten v današnji družbi ni težko. Še tem manj v mediatizirani družbi, ki se v imenu nepristranskosti pretvarja, da ceni različna in drugačna mnenja — ampak ne preveč, kajneda, ker nam lahko kdo zraste čez glavo. In še najmanj v družbi, kjer ima vsak dostop do medijev ali si jih celo zlahka sam ustanovi.

Rasizem kot človekova pravica?

Tako sem v enem od teh medijev, ki si jih je SDS organizirala za svoj informativno-promocijski backup, te dni prebral naravnost neverjetno definicijo rasizma.

Avtor sicer priznava, da rasizem obstaja, vendar samo s strani oblasti, ki ima politične vzvode za diskriminacijo neke rase. In nadaljuje:

“Posameznik kot zasebnik pa je kot svoboden človek lahko diskriminatoren. Vsak ima pravico do diskriminacije. To izhaja iz osnovne človekove pravice, da se posameznik svobodno odloči, s kom želi in s kom ne želi imeti opravka, kdo mu je všeč in kdo mu ni. Razlogov za to sicer ni dolžan nikomur razlagati, če pa želi, ima pravico, da to javno pove.”

No, zdaj smo pa tam. Če prav razumem to debilno izjavo, je osnovna človekova pravica, da recimo temnopoltemu človeku rečemo, da nam ni všeč njegova barva kože ali ploščat in širok nos ali poševne oči. Iz tega lahko sklepamo, da bi nekdo, ki bi poskusil izkoristiti to svojo temeljno pravico, lahko dodal še to, da so črnci inferiorna rasa.

Pitanje monstruma

Kje se potem to konča? Koliko posameznikov, ki bi hoteli izkoriščati to svojo temeljno pravico, da na osebnem nivoju težijo črncem — ali drugim manjšinam, deprivilegiranim, subordiniranim —, je potrebnih za to, da jim bo oblast prisluhnila in s svojo močjo formalizirala njihove privatne averzije? Koliko časa, ljudi, mnenj in kolektivne histerije je potrebnih za družbeni razvoj od butastega teksta do koncentracijskega taborišča?

Ponavljam: nehajte se zgražati nad minornimi zadevami. Ker kot vidite, ste ustvarili majhnega monstruma. Zatorej ga nehajte pitati, da ne bo zrasel.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 28. maja 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.