Uživati med prijaznimi ljudmi, čigar jezika ne razumeš

V sredo zvečer smo bili na koncertu Arctic Monkeysov. To je bil naš tretji njihov koncert in mogoče celo najboljši. Prvi bil v Splitu pred kakšnimi sedmimi ali osmimi leti je bil zelo zaspan in počasen. Pred dvema letoma v Villafranci je bil čisti žur. Na prostem, brez počasnih komadov. Na prizorišču si lahko kupil več kot spodobno toskansko vino.

Tokrat smo pod vtisom zadnje plošče pričakovali, da se je še en rock and roll ansambel spremenil v umetniški ansambel, ki piše umetniške rime. Koncert je bil na koncu dober. Močen, glasen in iskren.

Med enim od redkih sentišev je večina ljudi v dvorani prižgala lučke na svojih telefonih. Midva z Darjo pa vžigalnike. Analogna generacija.

Digitalna dieta

Ob pomanjkanju direktnih stikov s prijatelji v Sloveniji sem par dni dobival informacije samo iz digitalnega sveta.

Šit, kako smo skregani med sabo! Na eni strani ena gospa Lucija Something, ki ne razume, v čem je problem, če se zavzemaš za domovino, družino in raso.

Na drugi pa mi gospoda Brgleza razglašajo za nacionalnega heroja, baje pokončnega človeka — stranko, v kateri noče več biti in ki ga pač izključi, pa za totalitarno, agresivno in ne vem še kakšno.

Vsem, ki bi radi imeli mir, se zdi na koncu zoprno samo nekaj. Twitter je čisto spodoben info medij, vendar vse pokvarijo ekstremisti in ljudje, ki se napajajo z ideologijo.

Meni osebno je precej nerazumljivo, da razumeš komunikacijo kot prepir. Zelo agresiven prepir. Če bi se na tak način pogovarjali osebno, se ne bi pogovarjali, ampak fizično pretepali.

Ne razumem

Pomirja pa me to, da je ljudi, ki jim je tvitosfera pomemben način komunikacije, po številkah sodeč zelo malo. Če bi nas bilo veliko več, bi to pomenilo, da bi na volitvah vsi glasovali bodisi za SDS ali pa za Levico. In kako lepo, da nismo vsi tako glasovali.

Za danes bodi dovolj. Grem uživat med ljudi, čigar jezika ne razumem. Mogoče se mi tudi zato zdijo tako prijazni.