Nacistični plakati so problem, če ga iz njih naredimo
Meni pa se naci plakati v Velenju ne zdijo nič posebnega. Mislim, nič res zaskrbljujočega. Predstavljam si osamljenega in frustracij polnega anonimusa, ki sede za računalnik, sname od nekod par sličic Arijcev, poišče v naboru fontov psevdogotico in naklamfa, da gre “za družino”, “državo” in “raso”. Gor pripopa še kljukasti križ, sprinta par primerkov in gre ponoči to nalepit.
Tak kao neonaci je po mojem preneumen, da bi znal predvideti, da bo zaradi tega izbruhnil halo. Toda vesoljna Slovenija je ugriznila v vabo — zato je zdaj izpadel kot upoštevanja vreden glasnik nestrpne družbe in znanilec širšega trenda renacifikacije.
Velenjska plakatna akcija je v resnici minoren, marginalen incident, ki mu posvečamo disproporcionalno pozornost. Pozornost si zaslužijo kvečjemu reakcije nanjo. Šele te res nekaj povedo o današnji Sloveniji.
Titovo Velenje
Kaj na to porečejo desničarji?
Ah, seveda! Kot nalašč se je to zgodilo v Velenju, nekoč Titovem Velenju — kjer že več kot 40 let stoji gromozanski kip Josipa Broza.
Zato Janez Janša izkoristi priložnost za opombo na Twitterju, da je sovražnost v Velenju doma že od prej:
“Komiji bi spet kulturni boj. Očitno pa so jih slabo naučili gotice. Sicer pa v tem mestu stoji velik spomenik s sovražno simboliko.”
Če prav razumem, se naci plakati tudi Janši zdijo postranskega pomena. Prav. Očitno pa misli, da bi ga predrago stalo, če bi jih nedvoumno obsodil — ker tako mainstream pa po zmagi na volitvah le ni postal.
Zato jih je raje relativiziral z omembo relikviarnega Titovega kipa, ki s plakati nima prav nobene zveze, niti ne spada v isto (in enako nesprejemljivo) kategorijo javnega izražanja.
Desnica kot po pravilu vedno zamudi priložnost, da bi ostala tiho ali se celo pridružila mainstreamu, ki z veseljem dela pomenljivo dramo ob še tako marginalnih (ali včasih celo namišljenih) primerih izražanja nacističnih, fašističnih, rasističnih idej.
Tega se ne morejo znebiti niti zdaj, ki bi jim prav prišlo, da si povrnejo zaradi koketiranja s tistim drugim ekstremizmom izgubljeno zaupanje javnosti.
Kot nalašč, drugič
Levica pa po svoji strani ne zamudi priložnosti, da ne bi krivde za take zadeve pripisala desničarjem in njihovi glasnosti.
Začne se nedolžno in tako rekoč naključno z insinuacijo na Facebooku, da so naci plakati posledica nestrpnosti, ki da jo širi SDS.
A že spet kot nalašč to objavi novinarka javne televizije. Zadeva dobi dimenzije. Slučajno ravno Velenjčanka jih od vodstva TVS dobi po prstih, a zaman. Samovšečno uporniškega posta — v katerem celo napačno navaja procent glasov, ki jih je dobila SDS — niti ne izbriše. Smrt fašizmu, svoboda narodu.
Slovenskim novinarjem iz mainstream medijskih hiš ne bo nihče nikoli dopovedal, da si v prostem času in na osebnem nivoju ne morejo in ne smejo privoščiti izražanja političnih stališč, ker to kompromitira nepristranskost njihovega delodajalca. Kaj šele prepovedal.
Definicija in argument
Levica tudi ne zna argumentirati nesprejemljivosti sovražnega govora. In kako ga sploh bi, ko pa ga ne zna niti definirati.
Ker ko zadeva končno pride na inkriminirano televizijo, ne najdejo za komentiranje nikogar boljšega od običajnih levih razbojnikov à la Igor Pribac. Ta pa faute de mieux potegne iz klobuka Žigo Turka in njegovo teorijo “naravnih hierarhij” (ki je jaz sam sicer ne razumem, ker imam humanistično izobrazbo in ne naravoslovne).
Uredniki torkovih Odmevov so tu seveda šli na ziher — ker to pa ja ne gre, da bi kdo zagovarjal anonimne naci plakate, kajneda.
Kdaj se začnejo problemi?
Pa v resnici sploh ne gre za to, da bi kdo moral zagovarjati nasprotno mnenje. Nasprotno mnenje tu dejansko ne obstaja. Edino nasprotno mnenje je mnenje, da nekaj bednih naci plakatov ni tak problem, dokler ga iz njih ne naredimo.
Problem začne nastajati šele v trenutku, ko levica zaostri kriterije sovražnega govora in nesprejemljivega komuniciranja. S tem odrine na drugo stran z debelim rdečim flomastrom začrtane no-go linije svobode govora še veliko več kot slaboumno izražanje anonimnih kriptonacijev.
Problem začne nastajati šele v trenutku, ko desnica v svoji zaslepljenosti noče in noče priznati, da sta nacizem in rasizem ne samo bolj nevarna, ampak tudi bolj upravičeno prepovedana kot gromozanski bronasti kipi v stilu Sadama Huseina ali Kim Il-sunga. Ne štekajo in ne štekajo, da Tito ni isti/isto kot Hitler.
Skratka: če bo na kakšni slovenski gasilski veselici bog ne daj res kdaj prišlo do puča stormtrooperjev, potem vedite, da ne bodo izgledali samo kot rumeno-modrosrajčniki, ampak da bodo oblečeni tudi v mavrične barve.