Besedilo življenja Alenke Puhar

• Alenka Puhar je pričakovala neformalno srečanje z nekaj znanci, dobila pa sto gostov in poseben celovečerni program.
• Večer se je razvil v multiintervju, podprt z dokumentarnimi posnetki, obujanjem spominov in branjem iz avtoričinih del.
• Puharjeva je avtorica Prvotnega besedila življenja, soavtorica filmov o Angeli Vode ter urednica njenih spominov in Pozabljene polovice.

Alenka Puhar je pričakovala neformalno srečanje z nekaj znanci, dobila pa sto gostov in poseben celovečerni program.

Prireditev so ji pripravili v Trubarjevi hiši literature (THL). Slavljenka je do zadnjega, dokler ni prišla na kraj dogajanja, živela v nevednosti, kaj jo čaka. Tja so jo nalašč naročili malo pozneje, kot so se gostje zbrali. Sicer pa je tako ali tako zamujala.

Sobana v THL je bila premajhna za vse. Prišli so mnogi, s katerimi je v svoji dolgi novinarski, publicistični, prevajalski karieri sodelovala — od Delovih novinarjev mlajše in starejše generacije, piscev iz kroga Nove revije, televizijcev, novinarjev, založnikov in drugih intelektualcev — pa seveda tudi osebnih prijateljev in tistih, ki ji jo pač kratko-malo cenijo, če že niso z njo sodelovali.

S Puharjevo so se pogovarjali ali o njej govorili novinarka in soorganizatorka večera Ženja Leiler, kolegica z Dela Sonja Merljak Zdovc, prevajalec Aleš Berger, založnica in esejistka Neda Pagon, nekdanji politični zapornik Andrej Aplenc, režiserka Maja Weiss, sociolog Gregor Tomc, urednica Nela Malečkar z Razgledov in Dela in Mladinske knjige, raziskovalec polpretekle zgodovine Igor Omerza, stari kolega z Dela Željko Kozinc, Ali Žerdin iz Sobotne priloge, Bernard Nežmah z Mladine. Glasbene intermezze sta prispevali pevka Ljoba Jenče in pianistka Marina Horak, Alenkina sošolka.

Puharjevi sta to presenečenje pripravile prijateljici in kolegici režiserka Maja Weiss, sicer tudi pobudnica dogodka, in bivša urednica Pogledov in direktorica direktorata za medije, zdaj (spet) kulturna novinarka Dela Ženja Leiler. Pomagala jima je družinska zdravnica v pokoju dr. med. Polonca Steinmann.

Bio

Alenka Puhar je avtorica temeljne, za cele generacije nepozabne dokumentarne knjige o vzgoji in položaju slovenskih otrok v zgodovini Prvotno besedilo življenja (1982). Ponatis knjig se prodaja še danes.

Prevedla je tudi Orwellovo antiutopijo 1984 (1967, kar je bil prvi prevod tega dela v tedanjih komunističnih državah, če ne štejemo ilegalnih samizdatov).

V 80. letih je v krogu novorevijašev sodelovala pri tako imenovani slovenski pomladi.

Leta 2004 je za Novo revijo uredila spomine Angele Vode (1892–1985), defektologinje in feministke, predvojne komunistke in pozneje disidentke, obsojene na Nagodetovem procesu.

Avtorica, ki je cela desetletja po izpustitvi iz zapora životarila, ker se ni smela zaposliti — dokler ni leta 1985 naredila samomora —, je skrivaj pisala memoare. Po njenem delu je režiserka Maja Weiss s Puharjevo kot soscenaristko za Televizijo Slovenija posnela najprej igrani film Angela Vode: Skriti spomin (2009, s Silvo Čušin v naslovni vlogi), potem pa še dokumentarec Odkrivanje skritega spomina Angele Vode (2011).

Alenka Puhar je bila tudi sourednica orjaške monografije Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem (2007). Gre za biografije 129 žensk, ki so se v tem času javno udejstvovale na različnih področjih od znanosti do umetnosti. Delo 57 avtorjev in avtoric velja za nepogrešljiv vir podatkov o marsikdaj prezrti vlogi žensk v slovenski zgodovini in polpretekli zgodovini.

Trivia

Alenka Puhar je hči slikarja Franceta Miheliča in pedagoginje Helene Puhar, po kateri se imenuje osnovna šola v Kranju. Njej polbrat je sociolog Gregor Tomc, idejni soustanovitelj Pankrtov.

Eden njenih davnih prednikov po materini strani je bil duhovnik in pesnik Janez Puhar, sicer tudi izumitelj heliotipije. Za svoj zgodnji fotografski postopek je Puhar dobil nagrado na svetovni industrijski razstavi v Londonu leta 1851 (ki jo je Karl Marx označil za “kapitalistični simbol blagovnega fetišizma").