Profesor Smrke in njegova pravica

26.6.2018 / 06:08 Komentiraj
”Marjan, zame in za veliko večino vseh, ki te poznamo, boš vedno ostal profesor Smrke. Gre za izraz našega spoštovanja.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Zgrozila sem se, ko sem prebrala sporočilo, ki ga je objavil dr. Marjan Smrke ob svoji neizvolitvi v naziv izrednega profesorja na FDV. V njem jasno razloži svoje videnje dogodkov. Njihovih razlogov. Njihovih agentov. In logik, ki se skrivajo za njimi. 

Ko sem to brala, me je neprijetno zbadalo v želodcu. In to iz več razlogov. Najprej zato, ker njegovo zgodbo poznam. Iz osebnih izkušenj. 

Pred leti sem bila na taisti FDV izpostavljena podobnemu habilitacijskemu mrcvarjenju. In poniževanju. Moje osebe. Mojega dela. S strani takratnega vodstva ljubljanske Univerze. S strani FDV. In njenega takratnega vodstva. S strani birokratov. In drugih, ki jih Smrke omenja. Ali tudi ne.

Zato zelo dobro vem, o čem Smrke govori. Kaj hoče povedati. O kom govori. In o kom ne govori.

Resen tip

Poznam to nesmiselno logiko, ki je v ozadju. Logiko, ki se niti na ljubljanski Univerzi niti na FDV ni začela z mojim primerom. Kot se tudi ne bo končala s Smrketovim primerom.

Logiki se reče privatizacija univerze s strani dobro organiziranih domačij. Ki v procesu nezakonite privatizacije javnega dobrega — kar javna univerza je — uničujejo vsakogar, ki jim stoji na poti. Na poti pa jim stoji vsak, ki ni “njihov”. Kar Smrke ni. Kot nisem bila jaz.

Smrke je resen tip. Ki resno sam zase študira. Ki se resno ukvarja s stvarmi, s katerimi se ukvarja. Ki ga ne zanima, ali je to, s čemer se ukvarja, in. Ali ni in. Ki resno jemlje svoje delo znanstvenika družboslovca. Ki ve, da si je treba za reči, s katerimi se ukvarja, vzeti čas. In si ga tudi vzame. In se noče ukloniti birokratskim in domačijskim nesmislom. Ki vodijo FDV in ljubljansko Univerzo. In slovenske univerze in fakultete nasploh.

Smrketova logika

Smrketovo logiko razumem. Ker je v glavnih točkah tudi moja logika. Kot razumem tudi njegovo pričakovanje, da bi morali biti na univerzi — če kje — obstajati pogoji za ocenjevanje človekovega dela in znanja. Torej vsebine. Ne pa birokratske pridnosti. In uklonljivosti. Ki je Smrke noče prakticirati. Kot je tudi jaz nisem hotela prakticirati.

V svojem pisanju Smrke jasno izpostavi ključne nesmisle birokratsko vodenih habilitacij, ki jim za znanje in delo v resnici ni mar. Ki ne morejo in tudi nočejo razsojati o vsebini.

Namesto tega presojajo o birokratskih podrobnostih. Ki so v resnici nebistvene. A te podrobnosti vendarle nekaterim omogočajo, da skozi njih in z njihovo pomočjo udejanjajo svoje pritlehne interese. Ki se jim reče lastna korist.

Ekonomski učinek in habilitacije

Smrke tega ne omenja eksplicitno, a sem prepričana, da ve: v resnici se v prakticiranju birokratske logike do nekaterih — in v neprakticiranju do nekaterih drugih — skrivajo osebne kalkulacije. Ki so seveda povezane z denarjem.

Če namreč napreduješ v svojem akademskem nazivu, moraš dobiti tudi višjo plačo. Zato je to, da ti kdorkoli kakorkoli onemogoči habilitacijo v višji naziv ali v naziv nasploh, oblika šparanja. Šparanja, ki ga tako univerze kot fakultete spodbujajo.

Ena največjih sramot slovenskih fakultet in univerz je, da so prevzele to pritlehno ekonomsko logiko. Niso se ji uprle. Nihče ni nikoli in nikjer rekel, da gre na univerzi za vsebino. In da je ta vsebina znanje. Znanje tistih, ki na univerzi poučujejo študente. Znanje študentov in študentk, ki tam študirajo.

Znanje, ne pa ekonomski učinek bi moralo biti temeljno vodilo, temeljni kriterij univerzitetnega dela. Znanju, ne pa ekonomskemu učinku, bi moralo biti podrejeno univerzitetno življenje. Vsi vidiki tega življenja. Tudi habilitacije.

Birokratska degradacija

Vem, da Smrketu ne bo pomagalo nič, kar je napisal. Tudi sama sem bila po letih izredne profesure izvoljena v nižji naziv — torej v docenturo —, ker moje znanje in delo ni ustrezalo birokratski logiki. Na neki drugi univerzi, a po isti logiki.

In docentka sem še danes. Če poskušam danes uveljavljati svoje znanje in delo — za izvolitev v naziv redne profesorice je potrebnih 80 točk, sama jih imam čez 400 —, spet izumljajo birokratske ovire. Tudi takšne, ki vključujejo nezakonite logike in prakse. Kar pa nikogar ne moti.

Fuj, Univerza v Ljubljani, sramota!

Ne vem, kako se razpleta Smrketov primer. Ali bo in kako bo ohranil svoje delo. Kdo bo prevzel njegove ure. Ali mu bodo naklonili naziv docenta in s tem formalno izničili vse, kar je doslej naredil. Itd.

Poročam lahko samo o tem: neglede na mojo birokratsko degradacijo me vsi — tisti, ki zanjo vedo, in tisti, ki ne — še vedno imajo za profesorico. In me tako tudi nazivajo.

Naj mi bo zato dovoljeno, da tako tudi sama naslovim nekdanjega kolega Smrketa:

Marjan, zame in za veliko večino vseh, ki te poznamo in ki vsaj za silo poznamo tvoje delo, si in boš vedno ostal profesor Smrke. Gre za izraz našega spoštovanja. Tistega spoštovanja, ki nam ga nobena birokracija, noben rektor, nihče, ne oblast ne kdorkoli drug ne morejo prepovedati. In ne morejo odvzeti. 

Glede ljubljanske Univerze pa samo to: fuj, Univerza v Ljubljani! Fuj, sramota!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE