Arbitraža od Argentine do Ankarana: Smo še prijatelji s Hrvati?
V četrtek zvečer, ko sem na bruseljskem letališču čakal, da Adrijin podizvajalec CarpatAir tehnično uredi letalo — zamujali smo tri ure: le zakaj je bilo treba prodati Adrio, ki zdaj najema neke šalabajzerje?! —, sem na računalniku spremljal tekmo Hrvaška–Argentina.
Po veličastni hrvaški zmagi sem na Twitterju testiral sentiment Slovencev do naših najljubših in najbližjih južnih bratov, pri katerih kot nacija vsako leto preživljamo tedne in mesece naših dopustov:
“Bravo, bratje Hrvati!!! 3 : 0 nad Argentino je fenomenalna zmaga. Piranski zaliv in ostale zadeve vam bomo vzeli kdaj drugič, ko bo glih čas za to, danes praznujemo z vami.”
Glede na zastrupljenost političnega ozračja zaradi mejnega spora so me zanimali odzivi običajnih ljudi. Pričakoval sem, da ne bo veliko reakcij — če že, pa bodo negativne.
Nismo še čisto zastrupljeni
No, bil sem prijetno presenečen. Na moj tvit se je odzvalo slabe 3% mojih sledilcev, skupaj 67 lajkov in 7 retvitov. Od tega sta bila samo dva negativna. Nekdo je protestiral, da niti s Hrvati niti “z drugimi južnimi Slovani nismo v nobeni družinski zvezi[,] še najmanj v krvni”, drugi pa je pripomnil:
“Tudi za Janšo so Hrvati bratje, zato pa nas zajebavajo na vsakem koraku. Jožek, ki jim pa še ploskaš. Tudi za Janšo so Hrvati bratje, zato pa nas zajebavajo na vsakem koraku. Jožek, ti jim pa še ploskaš. V času NDH so nas okupirali in izvajali genocid nad nami. Klali nedolžne Slovence z otroki in duhovniki vred. Glede arbitraže naj povedo[,] kdo iz Slovenije jim je dal posnetke.”
Te številke so seveda nereprezentativne in povsem brez veze, pa vendar mi velik in pozitiven odziv mojih sledilcev glede na siceršnje tvite pravi, da nas politiki še niso povsem zastrupili in da lahko, kadar gre za velike športne in glasbene dogodke, še vedno računamo na medsebojno navijaško podporo med prebivalci nekdanje skupne države. (Glejte podoben fenomen tudi pri državah nekdanje Sovjetske zveze na primeru Evrovizije).
Tako kot smo lani septembra v tistem fenomenalnem jadralskem in košarkarskem tednu vsak večer na drugem hrvaškem otoku dobivali slovenski navijači močno podporo lokalcev. In tako kot sem sinoči med tekmo Srbija–Švica seveda tudi sam navijal za Srbijo — čeprav ima Švica pol reprezentance iz pomladka z Balkana, vendar malce bolj z juga.
Zadnjih 27 let
Vse to in dogajanje zadnjih 27 let, ki je lani kulminiralo v arbitražni odločitvi — te Hrvaška ne priznava, Evropska komisija pa se je pri njeni implementaciji potuhnila —, me še bolj utrjuje v prepričanju, da bi morali “hrvaško vprašanje” rešiti pred četrt stoletja na strateško bistveno bolj razumen in za Slovenijo koristen način.
Še vedno in še bolj prepričano trdim, da je bila poosamosvojitvena strategija do Hrvaške napačna in škodljiva za naše gospodarstvo. Strategija “make trade not war”, kot sem zapisal pred desetimi leti, bi se nam bistveno bolj splačala. Podobno sem nato ponovil pred štirimi leti po prvi odločitvi sodišča v Strasbourgu:
Trgovina je boljša kot vojna (19.7.2014)
“Slovenija bi v odnosih s Hrvaško z narodnogospodarskega vidika iztržila bistveno več, če bi bila bolj pragmatična in z njo ‘trgovala’ glede medsebojnih terjatev in obveznosti, namesto da se je zapletla v večdesetletni spor. To je šlo na škodo slovenskega gospodarstva in najbrž tudi na škodo slovenskega teritorialnega ozemlja.”
“Če bi Slovenija takoj po osamosvojitvi hrvaškim varčevalcem izplačala oz. samo priznala njihove devizne vloge v višini 170 milijonov evrov, bi sedanja NLB te vloge že zdavnaj dobila povrnjene z repatriiranimi dobički, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu s kreditiranjem njihovih podjetij in državljanov.”
“V teh dveh desetletjih bi NLB prav zaradi svojega dotedanjega goodwilla, svoje velikosti in te ‘prijazne’ geste lahko postala največja banka na hrvaškem trgu. Dovolili bi ji sodelovati pri privatizaciji katere od hrvaških bank, prav tako pa tudi drugim našim podjetjem. (Spomnite se neuspešnega naskakovanja Term Čatež na Sunčani Hvar ali Zavarovalnice Triglav na Croatio Osiguranje).”
“Seštejte dve desetletji povečanih dobičkov slovenskih podjetij zaradi večje prodaje na hrvaškem trgu in tistih 170 milijonov evrov se vam bo zazdelo bagatelna vsota. In pomislite: bi Hrvaška res tako trmoglavila glede vprašanja meje v Piranskem zalivu, če bi prej ugodno rešili vprašanje deviznih vlog?”
“Še enkrat trdim, da bi gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev. Če bi jih sploh bilo treba izplačati, saj bi jih varčevalci najbrž pustili v podružnici LB, če bi jih ta priznala. Ne pozabite, da je bila LB tedaj najbolj ugledna banka na področju nekdanje Jugoslavije.”
“To vprašanje pa seveda ne odpira zgolj vprašanja pravilnosti slovenske strategije do Hrvaške v preteklih dveh desetletjih in pol, temveč tudi vprašanje odgovornosti tvorcev te strategije. Dva izmed ključnih tvorcev te strategije, Mitja Gaspari, takratni minister za finance, in Rudi Gabrovec, nekdanji visoki predstavnik za vprašanja nasledstva, se v današnjem odgovoru na odločitev sodišča v Strasbourgu izgovarjata, da je Slovenija ravnala v skladu z ustavnim zakonom.”
“Toda ta ustavni zakon so napisali prav ti tvorci strategije in v njegovo pravilnost prepričali večino poslancev v Državnem zboru. Gabrovec je v pravilnost tedanje strategije celo tako zelo prepričan, da si je ta teden privoščil izjavo: ‘Pri vlaganju na Balkanu smo ga ‘usjali’ veliko bolj kot s tem, da nismo mogli vlagati več.’ (Finance, 16.7.2014). Kako lahko Gabrovec to ve? Je mar naredil kakšne makroekonomske simulacije in primerjal diskontirane tedanje ‘stroške’ s priznanjem deviznih vlog hrvaških varčevalcev z diskontiranimi dobički slovenskih podjetij, če bi Slovenija ravnala bolj kooperativno?”
“Gabrovec se je danes domislil, da bi morala Slovenija tožiti hrvaška podjetja (Ino, IPK Osijek itd.), ki so ‘ostala dolžna’ tedanji LB. Kako to, da se on in tedanji vrh slovenske ekonomske politike na čelu z Gasparijem in Arharjem niso domislili, da bi v kooperativnem duhu ločili obe vprašanji? Da bi torej na eni strani priznali devizne vloge fizičnih varčevalcev, na drugi pa terjatve do hrvaških podjetij izterjali od hrvaške države ali jih konvertirali v kapitalske deleže v podjetjih? Namesto tega so se odločili za kvazilegalistično strategijo (o reševanju tega v paketu nasledstvenih vprašanj), ki je s pričakovano razsodbo v Strassbourgu zelo očitno bankrotirala.”
“Ti gospodje, ki so ‘zaslužni’, da bo Slovenija morala iz proračuna plačati 200 do 300 milijonov evrov hrvaškim varčevalcem in da so slovenska podjetja izgubila nekajsto milijonov evrov potencialnih dobičkov zaradi napačne državne strategije do Hrvaške, bi morali za to napačno politiko poseči v lasten žep. Zakaj bomo morali jaz in vi plačati več davkov, da povrnemo škodo hrvaškim varčevalcem, medtem ko jo bodo gospodje, ki so to zakuhali, odnesli brez odgovornosti?”
“Umrl sem, ker sem imel prednost.”
Naši nekdanji pogajalci se danes še vedno izgovarjajo, da so imeli s pravnoformalnega vidika prav. Toda kaj ti to pomaga — kot pragmatični menedžerji dobro vedo —, če imaš v nekem sporu formalno prav, če se nato dolga leta tožariš in nazadnje dobiš poplačan samo del svojih obveznosti oz. kar še ostane, ko so odvetniki odškrnili svoj success fee.
Menedžerji se zato raje hitro poravnajo in dobijo vsaj del obveznosti (ali več) poplačan takoj, kot pa da dolga leta čakajo.
Pred skoraj 30 leti nam je star maček, kapitan dolge plovbe, na tečaju za voditelja čolna razlagal pravila srečevanja ladij: “Res je, da ima jadrnica z dvignjenimi jadri prednost pred velikim trajektom. Ampak ali res hočete, da bi na vašem nagrobniku pisalo: ‘Umrl sem, ker sem imel prednost.’?”
Opomba: Tekst je bil objavljen v petek, 22. junija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Smo še prijatelji s Hrvati?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.