Reunion z Irwini pri Matjažu Gantarju

22.6.2018 / 06:08 Komentiraj
Te re-/dekonstrukcije, ikonografije, ideologije, ki nas v sedanjosti, vsakdanjosti manj duhovito, a bolj brutalno žrejo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

AS galerija na Dunajski 63 je bila ob otvoritvi razstave umetniške skupine Irwin prejšnji teden polna. Že pred vhodom nas je bilo veliko, notri še več. Ogromno ljudi je prišlo, skoraj vsakega sem poznala, se ustavljala, pogovarjala. Proti koncu prireditve mi je tudi uspelo, da sem si razstavo ogledala. Otvoritve so načeloma bolj čas za druženje kot pa za umetnost.

Eden od čarov otvoritve Irwinov je bila mešana publika. Polovica je je bila takih, ki jih običajno ne srečujem. Prišli smo zaradi Irwinov — pa seveda tudi zaradi Matjaža Gantarja.

Nisem ga poznala, sem pa spremljala njegovo zbirateljstvo in podporo umetnikom. Imela sva skupno prijateljico. Bil je prvi, ki ji je kot mladi pravnici dal delo, jo spodbujal in ji tudi omogočal napredovanje. Dal ji je prvo možnost in predvsem samozavest. Kljub temu, da je zapustila KD Group, sta ostala prijatelja. Tako sem ostala na tekočem s tem, kaj kupuje, kaj ga zanima, kako razmišlja — in tudi o njegovi bolezni.

Drugje in drugače

Občudovala sem njegovo zanimanje za umetnost. Ko bi le bilo več ljudi s takšno joie de vivre. Menda je do zadnjega kadil marlboro rdeče. Nikoli se nisva pogovarjala, se mi je pa včasih zaradi te skupne prijateljice zdelo, da je moj frend. Zahvaljujoč njej sem se družila z ljudmi, ki jih sicer ne bi spoznala. Delali so pri Gantarju meni neznana in takrat ne zanimiva dela. Živeli so drugje in drugače kot jaz.

Na otvoritvi smo se po mnogih letih spet srečali. Obujali smo spomine na študentske žure, kolikor smo si jih zapomnili. Gledala sem fotografije otrok mojih nekdanjih sožurantov in poslušala zgodbe, štose, anekdote o Matjažu Gantarju. Kako je, recimo odkupil Irwine od nekoga, ki je veliko dal na umetnost, a mu je v nekem trenutku zmanjkalo dela in denarja.

Moj svet

Na razstavi je bil tudi “moj svet”. Super jih je bilo videti na kupu. Ekonomiste, pravnike, podjetnike, umetnike, novinarje, nekdanje politike …

Rada bi omenila, da na otvoritvi ni bilo sedanjih politikov, političark in znanih poslovnih oseb. Pa ne bom. Njihov problem, če jih razstava ne zanima. Škoda časa in prostora zanje. Odlično vzdušje je bilo, ne bom si ga po nepotrebnem kvarila.

Skratka, Matjaž Gantar nas je združil, čeprav ga ni več. Ko sem vprašala njegovo ženo, kje so otroci, je rekla, da imajo oni vse to in še več doma. Wau. “Užival je ob obiskih razstav in galerij doma in po svetu, najbolj ga je pritegnila sodobna umetnost. Ta svoj široki pogled na umetnost je prenesel tudi na otroke,” je Mojca Ribič Gantar povedala v nekem intervjuju. Kar se mi zdi noro dobro.

Irwini so viseli tudi v pisarnah KD. Kupoval in zbiral jih je po letu 2000. Nekaj razstavljenih del sem videla na pregledni razstavi NSK v Moderni galeriji. Pa vendar je bila razstava v galeriji AS popolnoma drugačna kot od tistih drugje, v večjih galerijah in muzejih. Kontekst sta ji dala hiša in človek, ki je slike zbiral.

Ko bi ga vsaj klonirali, sem si večkrat mislila, ko sem od daleč spremljala njegovo zbiranje. Ali brala, kako je sam, hitro, praktično reagiral na prošnje umetnikov za štipendije, donacije. Frajer.

Irwin: Elektrifikacija (1988); mešana tehnika, olje na platno, premog, volovska kri; 75 x 71 cm.

Val časa

Osem razstavljenih del je v lasti zavarovalnice Adriatic Slovenica, enajst pa v lasti družine Gantar. Na razstavi so starejša dela: recimo slika Mladinske delovne akcije (1987). Pa Elektrifikacija (1988), ki spada v serijo Rdeči revirji (1987), na kateri se Lenin s komunistično zastavo za govorniškim pultom prikazuje iz gore premoga. Saj veste, Irwini s podobami orla, jelena, bobnarčka, metalca, kofetarice, Groharjevega sejalca, romantične krajine, Malevičevega križa, Lenina, Marxa, Tita …

Zalil me je val časa. Spomnila sem se, kako sem spremljala njihovo delo. Kje sem bila in kako sem se počutila, ko so burili domačo in bližnjo okolico s prvimi deli. Gledala sem vse te podobe, rekonstrukcije, dekonstrukcije, ikonografije, ideologije, ki nas v sedanjosti in vsakdanjosti življenja manj duhovito in bolj brutalno najedajo. Impulzivno in igrivo so dregnili vame.

“Pa to so vendar prave, klene nacionalne podobe! Vsak domoljubec bi jih moral imeti doma na steni,” je nekaj v meni kriknilo.

Seveda smo v debatah na razstavi rekonstruirali znameniti intervju Jureta Pengova z Laibachi. Skratka, zabavno. Pa tudi nostalgično in predvsem žmohtno. Več kot otvoritev. Dober žur. Gantar nam je zrihtal reunion.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE