O močnih osebnostih in šibkih demokracijah

Tridesetega oktobra 1922 ob 10:55  je na glavno rimsko železniško postajo Roma Termini — točno po voznem redu — prispel spalnik iz Milana. Iz njega se je izkobacal čokat, v črno oblečen možic s poudarjeno spodnjo čeljustjo.

Ker v zgodovino ne moreš vstopiti pomečkan, se je najprej ustavil v Hotelu Savoy, potem pa se z gručo osebnih stražarjev in s črnim polcilindrom na glavi odpravil v palačo Kvirinal.

Tam ga je nestrpno pričakoval kralj Viktor Emanuel III., da mu podeli mandat za sestavo nove vlade. Kljub pomislekom zaradi kravala, ki so ga po Italiji počeli črnosrajčniki, se je kralj za njihovega voditelja odločil zato, ker je v njem videl vzhajajočo politično zvezdo in močno osebnost, ki bo znala preseči pomanjkljivosti razdeljene in neučinkovite italijanske liberalne demokracije tistega časa.

Weimarska republika

Dobro desetletje kasneje je bil nad pomanjkljivostmi demokracije razočaran tudi nemški predsednik Paul von Hindenburg. Ne brez razloga. Weimarska republika, ki jo je leta 1919 uvedla koalicija katoliških strank, liberalcev in socialnih demokratov, je bila po dobrem desetletju od notranjih sporov popolnoma ohromljena.

Po več neuspelih poizkusih z demokratično nastrojenimi, a šibkimi kanclerji je Hindenburg pod pritiskom podelil mandat za sestavo nove vlade močni osebnosti, ki bi naj premostila šibkost in neučinkovitost nemške liberalne demokracije tistega časa.

Na račun pluralnosti

Preden besno oddivjate na Twitter, naj vas pomirim, da zgoraj omenjenih zgodovinskih “močnih osebnosti” ne primerjam z nikomer v Sloveniji. Take primerjave so netočne in neprimerne.

Prepričan sem tudi, da si tisti, ki se v Sloveniji spogledujejo z idejami o močnih posameznikih, ne želijo avtoritarnosti in diktature. Čeprav je tudi res, da tega nista želela niti Viktor Emanuel in Hindenburg.

Kar me skrbi, je kolektivna obsedenost, da iz slovenske politike, s tem pa tudi iz demokracije izženemo zgodovino, ideologijo in vsebino. To je tisto, kar v Sloveniji tlakuje pot avtoritarnosti na račun pluralnosti in svobode.

Zgodovina je v slovenski politiki očitno moteč element. Preseganje delitev iz preteklosti se zdi vsesplošno sprejeta vrlina, ki pa nam v resnici onemogoča, da bi uvideli, da so te delitve še kako aktualne — in da lahko danes, po več kot sedmih desetletjih, ponovno pridejo na dan in usodno oblikujejo našo sedanjost in prihodnost.

“Nikoli več”

“Nikoli več” je postal ceremonialni ritual, ki se začne in konča s polaganjem vencev ob spominskih obeležjih — ni pa ga zaznati tam, kjer bi ga zares potrebovali, torej v družbenih, političnih in pravnih reakcijah na oživljanje diskurza, idej in dejanj, ki so pripeljali do strahot v polpretekli evropski zgodovini.

Razen iz specifično slovenskih partizansko-domobranskih travm izhaja ta negativni odnos do zgodovine tudi iz širšega pojava, ki ga ameriški zgodovinar Timothy Snyder imenuje “politika neizogibnosti”.

Gre za prepričanje, da ni več idej in alternativ in da je prihodnost lahko samo ponavljanje ali izboljševanje sedanjosti.

Težava pa je seveda v tem, da vera v ireverzibilnost zgodovine slabi naš imunski sistem in dramatično povečuje tveganje, da bomo ponavljali stare napake.

“Politika neizogibnosti”

Ker v “politiki neizogibnosti” ni več idej, je moteča tudi ideologija. Preseganje ideoloških razlik je namreč druga mantra, ki jo v slovenski javnosti na vseh straneh ponavljamo do onemoglosti.

Stranko z jasnim programom in jasnimi zavezami do volivcev po tem pojmovanju demokracije vidimo kot motečo ali celo radikalno, kot je pred kratkim izustil nek politični komentator. Jasen in ideološko profiliran program — pa naj bo levi, desni, liberalni, socialdemokratski ali konservativni — je v kontekstu takega razumevanja demokracije neprimeren, saj otežuje politično mešetarjenje v imenu tako imenovanega državnega interesa.

To je lahko na prvi pogled logično in simpatično, toda hudič se skriva v razumevanju tega, kaj naj bi predstavljal ta skupni, državni, nacionalni interes.

Ta sicer obstaja, vendar samo na zelo splošni ravni. Vsi državljani si želimo uspešno, varno in socialno pravično državo s kvalitetnim šolstvom, zdravstvom, pokojninskim sistemom in podobno. Problem je samo v tem, da posamezniki, interesne skupine in družbeni podsistemi vsakega od teh ciljev vidijo in razumejo drugače. Poleg tega do teh ciljev vodi več poti, vsaka od njih pa je ideološko obarvana.

Izbira med alternativami, ki v okviru ustavnih načel ponujajo različne opcije za družbeni razvoj, v demokraciji ni anomalija, temveč njena osnovna značilnost. Stranke gredo na volitve s programi, ki natančno, s konkretnimi ukrepi in številkami nakazujejo, kako doseči določen cilj. Če s tem programom — v našem volilnem sistemu skupaj s podobno mislečimi strankami — prepričajo večino volivcev, dobijo možnost za vladanje, po koncu mandata pa za svoj uspeh ali neuspeh prevzamejo odgovornost na naslednjih volitvah.

Narediti red

Pri nas se zdi, da demokracijo razumemo drugače — kot resničnostni šov starih in novih obrazov, praznih programov in posplošenih floskul, ki politiko spreminjajo v oportunistično manevriranje po diktatu trenutnega javnega mnenja.

Levica, sredina in desnica z redkimi izjemami pri nas ne označujejo ideološkega profila posameznih strank, temveč odraz trenutnih čustev do enega posameznika. Vsakršno vsebinsko dogovarjanje o koalicijah se hitro sprevrže v barantanje za položaje.

In ker to ne vodi nikamor, seveda ni presenetljivo, da ljudje po eni strani vse manj hodijo na volišča in da razočaranje nad takšno politiko po drugi vzbuja željo po močnih voditeljih, ki naj — v imenu nacionalnega interesa — naredijo red.

A dejstvo je, da je ta interes vedno parcialen, pa naj bo še tako zakamufliran v nacionalne barve, velike koalicije in razvojne vlade, ki se — če prav razumem — za razliko od nerazvojnih vlad, zavzemajo za razvoj.

Ena resnica, ena ideologija, en vodja

Zaradi šibke politične kulture in institucij, pomanjkanja izkušenj in napol prežvečenih zgodovinskih frustracij v Sloveniji poskušamo ponovno izumiti drugačen politični model. Model, ki ne temelji na demokratičnem spopadu različnih idej in programov, temveč na forsiranju fiktivne enotnosti, manipulacijah z nacionalnim interesom in politikih, ki ta interes razumejo bolje od naroda, kot je to jeseni leta 1922 zapisal britanski Guardian.

Zavračanje ideološke različnosti in vsebinske politične izbire kot nečesa, kar ni v nacionalnem interesu, spodkopava demokracijo in objektivno vodi tja, kjer smo že bili — v sistem z eno resnico, eno ideologijo in enim vodjo. Če se temu želimo izogniti, potem pomanjkljivosti demokracije raje rešujmo s krepitvijo njenih institucij in ne s priseganjem na močne gospodarje.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v torek, 19. junija 2018, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom in avtorjem.