Kaj hoče Rusija dokazati Zahodu

20.6.2018 / 06:10 2 komentarja
Svetovno prvenstvo me ne zanima zaradi nogometa, ampak zaradi delovanja ruske družbe. Postsocialističnega putinizma.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nogomet je ena od mnogih stvari, o katerih nimam pojma. Okej, vem, kaj je gol. Komaj vem, kaj je enajstmetrovka. Naprej pa je že črna tema. Kar pomeni, da me svetovno prvenstvo v Rusiji ne more zanimati zaradi nogometa. Me pa zanima zaradi drugih reči. Predvsem tistih družbenih. Ki zadevajo delovanje ruske družbe. V njeni trenutni različici, ki se ji reče postsocialistični putinizem.

Zanima me še cela vrsta drugih reči: recimo neverjetna učinkovitost ruskega sistema takrat, ko se za nekaj odločijo. Pa izjemno učinkovita ruska samopromocija. Pa vprašanje, zakaj putinizem, ki pomembno odstopa od zahodnih demokratičnih sistemov, deluje tako učinkovito. Še posebej, ko je treba organizirati dogodke glomaznih razsežnosti.

Učinkovitost

Da smo si na jasnem: Rusija je spet dokazala, da je izjemno učinkovita. Če hoče. Če gre za glomazne projekte. Če gre za projekte, ki pomenijo promocijo Rusije. Vse je polikano. Vse se blešči. Vse (brezhibno) deluje. Podzemna vozi zastonj. Stadioni so bili izgrajeni do roka. Razpršenost prvenstva po raznih koncih Rusije ni problem. Skratka: Rusija je podobno kot v Sočiju dokazala, da zmore. In zna. Če se odloči.

Ta neverjetna učinkovitost, ki frapira, je že vsaj stoletje nekaj, kar Zahod bega. In postavlja številna vprašanja. Recimo: kako je mogoče, da nedemokratična Rusija, ki je iz gledano iz zahodne perspektive inferioren sistem, zmore takšne podvige? Kako zmore brez demokracije stvari organizirati, voditi in izpeljati tako učinkovito?

Inferiornost

Kar je v čudenju Zahoda narobe, je logika sklepanja, kaj se v Rusiji dogaja. Logika, ki ima neko jasno značilnost. Ki pa je hkrati tudi njena glavna pomanjkljivost.

Tej logiki in pomanjkljivosti se reče evropocentrizem. Ali natančneje: zahodnocentrizem. Ključna značilnost tega je prepričanje, da je Zahod utelešenje vsega najboljšega, vsega najnaprednejšega, vsega najbolj učinkovitega in sploh vsega pozitivnega. Da je vsako odstopanje od Zahoda napaka. Da je inferiornost. Da je potrebno popravkov. 

Zdi se, da Rusijo prav posebej motivira dokazovanje, da to ne drži. Da ruska drugačnost ni razlog za idealiziranje Zahoda. Da Rusija ne potrebuje zahodnih popravkov. In tudi ne zahodnih rešitev. Da lahko, če se odloči, da naredi nekaj velikega, to prav nasprotno naredi na spektakularen, Zahodu samemu dih jemajoč način. In da bi se moral, če že kdo od koga, Zahod učiti od Rusije. In ne obratno.

Kdo je kdo

Zato je jasno, da je svetovno prvenstvo v nogometu v ruski perspektivi dojeto kot možnost, da Zahodu dokaže, kdo je kdo. Mu dá lekcijo.

Pri tem je treba priznati, da gre Rusom, tako kot že na olimpijskih igrah v Sočiju, ta misija dobro od rok. Če se zavedamo razdalij med mesti, kjer so tekme, dimenzij infrastrukturnih projektov na različnih koncih Rusije, ki prvenstvo sploh omogočajo, tehnologije, infrastrukture, človeške motivacije in še marsičesa drugega, za kar pri tem prvenstvu gre, si človek ne more kaj, da Rusiji in Rusom ne bi dal priznanja. Stvar deluje.

Moskovski stadion Lužniki, zgrajen leta 1956, tudi osrednje prizorišče olimpijskih iger leta 1980. — [Fotografija iz leta 2017: Wikipedija/Wikimedia Commons]

Demokratični sestanek

Deluje pa zato, ker ne deluje po logiki Zahoda. Zahodna demokracija zahteva veliko časa, energije in drugih vložkov, da pripelje do nič ali zelo malo rezultatov.

Naj dam primer: danes sem imela v službi štiriurni sestanek. Razlog: poskus demokratičnega poteka sestanka. Ena od prisotnih je zahtevala, da sprejmemo sklep, da bomo sestanke po dveh urah, tudi če bomo ostali sredi dnevnega reda, zaključili. Ker ona mora paziti svoje otroke.

Ja, to je to: zahodna demokracija je včasih dolgovezna. Izčrpavajoča. In neučinkovita.

Avtokratski pristop, tudi putinizem, je v primerjavi z njo pogosto bistveno bolj učinkovit. In manj dolgovezen. Zato si ga ljudje želijo. Ne le v Rusiji. Tudi na faksu.

Prosti tek

Pa še nekaj: to, da so Rusi tako presenetljivo učinkoviti, kadar poskušajo svetu dokazati, kako so dobri, je mogoče razumeti tudi kot posebno obliko odpora do vesternizacije. Do tiste vesternizacije, ki jo je uvajal Gorbačov. In ki je Rusom povzročila toliko trpljenja. Med drugim nekaj deset milijonov mrtvih od lakote in bolezni, ki jih je mogoče rutinsko zdraviti. In še drugih posledic postsocialistične preobrazbe. Ki v nobeni postsocialistični državi, še posebej ne v Rusiji, ni bila brez bolečih posledic za mnoge. Posebej za tiste, ki sodijo med deprivilegirane.

Polikanost in učinkovitost ter delovanje in blišč tokratnega svetovnega prvenstva v nogometu razumem tudi kot obliko ruskega odpora do Zahoda. V duhu genialne in pretresljive zadnje sekvence ruskega filma Brez ljubezni, režiserja Andreja Zvjaginceva, kandidata za tujejezičnega Oskarja. Ko glavna junakinja filma, ki se je pozahodila in ki hkrati nosi trenirko z napisom “Rusija”, teče. Na mestu. In se ne premakne nikamor.

Kar pomeni, da so nekateri Rusi dojeli: Zahod ni rešitev. Je samo videz rešitve. Ki blokira. Ki sproža prosti tek. Zato stvari raje naredijo po svoje.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE