Spomenka Hribar usekala mimo, Svetlana Slapšak zadela v polno

Ko je Spomenka Hribar nekoč davno zaustavljala desnico, je to kot levičarska intelektualna intervencija še nekako zgledalo kot legitimen del političnega boja.

Ta novi alarm, ki ga je proti desnici sprožila 26 let pozneje, pa je samo še tabloidni futer. Argumentiranje, da “bo smeh naših otrok in otrok naših otrok bolj grenak” — če bo Janša res postal predsednik vlade —, bi bolj pasalo v Ono kot pa v Sobotno prilogo Dela.

Če prav razumem Hribarjevo, so volitve samo demokratična fasada za državljansko izživljanje “nedorasle raje” — seveda v primeru, če na volitvah zmaga kao neprimeren, nepriljubljen, no, vsaj njej neljub kandidat kot v tem primeru Janez Janša.

Sindrom levičarskih frustracij

Ne samo Spomenkino (ponovno) zaustavljanje desnice je sindrom levičarskih političnih frustracij ob Pirovi zmagi na letošnjih volitvah. Če bi se proletarci vseh dežel po Kranjski, Korotani združili, bi lahko gladko in nedvoumno zmagali in večinsko vladali tako “nedorasli raji” kot tudi ozaveščenim.

Pa se niso nič dogovorili in so se v svojem narcizmu majhnih razlik raje delali pametne vsak zase. Sami so si krivi. Naj si pripišejo posledice.

Ponavljam: koalicija SDS kot tako imenovane relativne zmagovalke s tako imenovanimi relativnimi poraženkami volitev je manjša škoda za družbo in demokracijo kot pa zaustavljanje desnice s parafraziranjem Irene Kohont v Sobotni prilogi in še kakšnem drugem angažiranem mediju. Kaj šele s političnimi manevri, kakršne zdaj spremljamo na relaciji med Kamnikom in Murglami ter Šubičevo in Vrtačo.

Pandemija stekline

Zaustavljanje desnice, kot ga prakticirajo levi politični playerji od Spomenke Hribar in Marjana Šarca pa do aktivističnih medijev in borcev za socialno pravičnost na družbenih medijih, pripomore k pandemiji stekline na celem političnem polu. Vprašajte mene, če ne verjamete.

To moram ponoviti:

“Ne bom zdaj rekel, da je [Spomenka Hribar] za to kriva, vendar se mi zdi njeno takratno zaustavljanje desnice [1992] v retrospektivi samouresničujoča se prerokba.”

“Desnica, ki je videla, da ne zlepa ne zgrda nikamor ne pride, […] je začela zaostrovati svoj način političnega komuniciranja s svetom […], ne toliko političnih stališč […]. Zlasti SDS [je] postala leglo [sovražnosti in/ali sovražnega govora], njen presvetli predsednik pa vulgarni velemojster zaničevalnega diskurza o degenerirancih in buzerantih. Janez Janša je frustrirani feldmaršal kulturnega boja, ki so ga 26 let ustavljali kot utelešenje zla, dokler se ni sam toliko diskreditiral, da je to res postal.”

Frajgajsti: manj fraj, bolj gajstni

Tout comprendre, c’est tout pardonner? Ne vem, no. Rabies desnice je razumljiva, četudi ne opravičljiva posledica dolgoletnega in ne vedno legitimnega zaustavljanja inkriminiranega in diskriminiranega, samozvano in na silo disruptivnega političnega pola, ki bi v resnici lahko z drugim, doslej dominantnim deloval komplementarno.

Naj ne zveni kot opravičilo in še manj kot potuha — toda to, da je v Sloveniji desnica abnormalna, je posledica tega, da je enako abnormalna tudi levica.

Zaustavljanje desnice je bilo v 90. letih še endemičen, tako rekoč originalen politični mem. Danes pa je po zaslugi vzpona populističnih in konservativnih političnih trendov v Evropi in po svetu postal domnevno legitimna copy-paste strategija levičarskih frajgajstov.

Zanje je pač manjše zlo, da so malo manj fraj in malo bolj gajstni, kot pa da bi na oblast prišel nekdo, ki ga je izvolila “nedorasla raja” in ki se ne ujema z urbanimi in intelektualnimi predstavami o demokratični politiki.

Morda Spomenka? Morda Drnovšek?

Slovensko zaustavljanje desnice je državo in demokracijo po eni strani pahnilo v strmoglavo in degenerativno spiralo političnega diskurza in državljanske drže, predvsem pa do obojestranskega pravičništva in dušebrižništva.

Kar se zadnjih nekaj let dogaja, je dejansko all-you-can-take med desnico in levico.

Kdo je pravzaprav začel in kdaj, bi bilo celo mogoče ugotoviti, vendar bi to bilo malenkostno opravičilo in slabo pojasnilo. Morda Spomenka kot avtorica ponarodele sintagme o zaustavljanju desnice? Morda Drnovšek, ko je Janšo razglasil za princa Teme?

Slovenija se je v tem času spremenila v gladiatorsko areno, kjer je dejansko vse dovoljeno. Desnica si po svoji strani dovoli na vse mogoče in nemogoče načine zmerjati in omalovaževati, celo zaničevati pravosodje, medije, zgodovinarje in drugače misleče državljane od intelektualcev do “nedorasle raje”. Tudi neudeležene in nič krive.

V imenu svoje resnice, v imenu svobode govora in informiranja, v imenu pravice do politične participacije si desnica dovoli vzpostavljati paralelne, primitivne medijske svetove, brenkati na najnižje strune kolektivnega nagona, ki jih transmitirajo družbena omrežja, in uzurpirati narodno zavest in solidarnost kot značko pripadnosti nedegeneriranemu življu.

Vse to desnica počne, ker ne vidi drugega načina, kako bi se levici prepričljivo in učinkovito zoperstavila.

“Imperij zla”

Vse to, kar desnica — bog se je usmili! —, res počne, pa je po drugi strani argument levice, da se na račun desnice poslužuje montiranih sodnih procesov in medijskih linčev ali kratko-malo posmeha in prezira v stilu večnega in brez diskusije vnaprej moralno odobrenega odporniškega gibanja proti imperiju zla.

Tako kot je Spomenka Hribar usekala mimo, je Svetlana Slapšak zadela v polno. SDS je res “imperij zla”, kot pravi. Vendar ne zato, ker bi si radikalni desničarji v svoji zlohotnosti pač naredili tak načrt in ga uresničili, temveč zato, ker si je nek nevidni, nedefinirani, neoprijemljivi, kolektivni scenarist ta imperij zla izmislil kot dramaturško sredstvo za usvarjanje prepričljivega konflikta med imaginarnimi bad guysi in pravljičnimi pozitivci.

Toda Slovenija ni Vojna zvezd, ki nam na koncu vsake epizode z začasnim razpletom omogoči vsaj delno katarzo. Če bo šlo tako naprej, razpleta sploh ne bo in kaj šele katarze. Te volitve so morda zadnja priložnost, da sprevidimo, da ne živimo v filmu — ali pa da se dokončno sprijaznimo s tem, da smo samo statisti.