Zarad jebenih lajkov

Včeri sem se zbudila, standardno prižgem prvo stvar TV, pa mi en daljinc pokaže fakiča. Kdo me bo zdej uspaval zvečer? Zaštrajka, vlečem kable iz une kištice in se obupano vsedem pred komp. Vsaj net dela.

Sam sem se tok zadeprala, da sem šla kr nazaj spat. Vstanem ob dveh, spet pritiskam daljinca k nora, guglam servise, ni da ni, pol pa se mi končno pržge žarnica v glavi: “Mogoče so pa sam baterije za zamenjat?”

In ker mam dost baterij za take in drugačne pripomočke, hvala kurcu rešim zadevo. TV dela. To mi deli.

Ko je bil un žled

In ko sem se spomnila, kako sem razjarjena pripizdila na T-2, ker net ni delal, sem se kr zamislila. Kdaj sem postala tok odvisna od vsega tega? Vsi mi. Ko je bil un žled in sem brala, da je bil folk tri tedne brez elektrike, sem se kr za glavo prijela: “Joj, pa kako bi bla jaz brez neta?” Jebeš ostalo.

Bog ne dej, da pridem v lokal pa da rečejo, da nimajo wi-fija. Že sikam: “Pa kako je to sploh možno?” Al pa h kakšnemu frendu. Bo poslušal cel večer, da je še večji klošar k jaz. Pa nisem ena unih, k v družbi bulijo v telefon. Ampak če nimam feelinga, da sem lahko kadarkol online, če se mi sprdne, se mi zdi, da mi neki manjka. K da kej zamujam. Pa nikol nč ne zamudim. Sam svoj cajt, zarad sekiranja zarad takih neumnosti.

Orwell

Zadnjič sem vidla en dobr mem: “What Orwell failed to predict was that we’d buy the cameras ourselves, and that our biggest fear would be that nobody is watching.”

Še kako res. Všečki, kliki, dejte mi še. Čeprov lajkov ni za podcenjevat. Jaz si z njimi velikrat pomagam. Ko me je probalo par ljudi prevest, vsak po zgodbo, sem dala vsakič na FB, ker bralci pač štejejo. Itak so se za vsazga zbunili: “To nisi več ti! Kje je tvoj žmoht?” Ampak tko sem vsaj vidla, pr čemu sploh sem. Zarad jebenih lajkov.

In itak takoj zjutri tud komp odprem. Maili, FB, Skype, Twitter kdaj, vsi možni članki, vse. In tko lahko cel dan. Kr neki. Pa ni, da men ne bi še kej druzga dogajalo v življenju. Sam če pa obstanem brez TV in neta, se mi pa zmeša.

Al pa telefon. Štiri mesece nazaj mi je en crknil, nabavila novga, umrl še ta čez dva mesca, zdej dobila spet novga. Vmes pa izgubila pun kurac živcev, ker se niso hotli na wi-fi skonektat.

Sramota, da ne berem

In kaj bi delala, če bi me zjebal žled? Mogoče bi pa končno knjige spet začela brat. Ker to je tud ena sramota. Da človek tko zanemari neki tazga, kokr je branje. Če že jaz rajš visim na netu, k da bi si eno dobro knjigo prebrala, kamoli pol današnja mularija.

Res je, da nimam koncentracije niti za film pogledat, kaj šele za knjigo, ampak če bi mi vse vzeli, bi po kolenih knjige iskala okol. Nazadnje sem lani v Trstu brala Tirzo, k se mi je na pol zataknila, ker pizda, no, kako lahk milijon strani opisuješ sam en rojstnodnevni žur. Pred tem pa Večerjo, uno sem pojedla takoj. Ampak sam zato, k mi je v Trstu čez dan hinavil wi-fi.

Večkrat me kdo vpraša, kako lahk pišem, če ne berem. Berem, sam berem sam članke. Tko k gledam sam nadaljevanke. Pa sem bla tak filmofil enkrat, da jao. In tud brala sem ful. Ker dvomim, da zna kdo pisat, ne da bi prej kej prebral. Sam ta internet te čist posrka vase.

Tam maš vse. Za cel dan. Al pa YouTube. Don’t let me get started. Pa tist je zame igračka, k se je nikol ne naveličam. In pol se smejimo k budale na FB Rollingom leta ’69 v Hyde Parku, odlom čisti, pa en bolj zadet k ta drug. Jagger ma tok mejhno rit, k dva stroka česna skup. In jaz čist priznam, da je men vse to ornk distrakcija.

Brez tega bi se ziher zdolgočasila in šla na en ornk sprehod. In brala knjige.

Komedija s knjižnico

By the way, spet sem mela eno komedijo s knjižnico. In to jaz, k pridem tja enkrat na pet let. Ampak to je že štorija za drugič. In pol sem si rekla, da zdej pa res. Fucking res. Začni spet brat.

In ko sem mu razlagala to ta zadnjo komedijo s knjižnico, k sem jo itak rešila, se je sam smejal. Ker sem pač strelec. Vprašte Jimija, Jima, Keitha, Ozzyja, Tino, Britney, da si mi strelci zajemamo lajf pač z dvema šeflama z obeh strani. In sem udarla rajš bližnjico in se upetljala s knjižničarjem. In res sem manj na netu.

Oh, the irony.