Miro in Karl: Problem predsednikov luzerskih strank in njihovih naslednikov
Vas je presenetilo, da Miro Cerar po volitvah ni ponudil odstopa, ko je rezultat SMC v primerjavi s prejšnjim padel za več kot trikrat?
Ste ostali brez besed, ko sta izvršni odbor in svet stranke DeSUS z veliko večino zavrnila ponujeni odstop Karla Erjavca in mu izrazila podporo? Čeprav je razpolovil število mandatov v parlamentu?
To je slovenska politika. Taka je slovenska politična kultura. To je pač del domače demokracije.
Ampak v resnici je to nerazumno in nerazumljivo — da ne rečem blaznost. Cerar in Erjavec bi se v vsaki drugi državi EU po takih debaklih morala posloviti od predsedniškega položaja v stranki.
Stranka kot podjetje, ki dela minus
Očitno stranke nimajo boljših kadrov. To je slabo zanje — pa tudi za volilce. Na prihodnjih volitvah bo kljub morebitnemu velikemu številu strank še manj izbire.
Temu, kar sta doživela Desus in SMC, bi morale slediti spremembe in prevetritve v strankah. Že po logiki Einsteinovega reka, da je blaznost vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.
Einstein je dobro vedel, kaj je blaznost. Pri nas tega očitno še ne vemo. To je tako, kot če bi v podjetju, ki je zaradi slabega upravljanja naredilo katastrofalen minus, nadzorni svet ponovno imenoval istega direktorja in ga za nameček še potrepljal po ramenu.
Izgrajeni, a nekritični osebnosti
Od obeh voditeljev je težko pričakovati spremembe. Tako Cerar kot Erjavec sta izgrajeni osebnosti, vendar oba s šibko, nekritično samorefleksijo in posledično z nerealnim pogledom na to, kako njuno delo ocenjujemo drugi. To smo videli v TV soočenjih, ko se kar nista in nista nehala hvaliti s svojimi dosežki.
A samovšečnost še ni vse. Njune lastne odločitve niso vedno najbolj modre, poleg tega pa si pustita svetovati od nepravih ljudi. Če bi spremembe res bila pripravljena izpeljati ali imela zanje voljo, bi jih najbrž že naredila.
Tako se zdaj verjetno zadovoljno prištevata med zmagovalce in razmišljata o svojih bodočih pozicijah. Razdrobljeni volilni rezultat namreč narekuje komurkoli, ki bo oblikoval vlado, da se pogaja z njima kot s ključnima partnerjema.
Kakšno spoštovanje lahko uživa taka vlada?
Koliko je bila v resnici vredna ta “zmaga”, bomo izvedeli v kratkem. Najprej z oblikovanjem vlade, nato pa čez štiri leta.
Vrednost zmage se bo dalo preveriti tudi na morebitnih predčasnih volitvah, če vlade ne bo mogoče sestaviti. Bolečina bi v tem primeru znala biti še hujša.
Oblikovati morebitno levosredinsko vlado s strankama, ki sta na vodilnih mestih obdržali predsednika, odgovorna za luzerski rezultat, je za takšno vlado kaj slaba popotnica. Kakšen ugled lahko ima takšna vlada? Kakšno spoštovanje lahko uživa?
Politični veteran Janša pa medtem mirno in modro čaka. Levosredinske stranke se pogovarjajo. Janša dobro ve, da lahko samo pogovori pokažejo razpoke v njihovi deklarirani složnosti. Bližje ko bodo dogovoru, več bo nejevoljnih in več bo nasprotnikov dogovora.
Takrat bo nastopila Janševa priložnost, da povabi sredinske in leve dvomljivce. Vse tiste, skratka, ki so močnemu vodenju naklonjeni že zdaj, in oportuniste, ki jim je vseeno, kje so, da so le med zmagovalci.
Problem nasledstva
Več strank ko se dogovarja o levosredinski koaliciji, večja je verjetnost, da do dogovora ne pride ali da bo skupni program mlahav, brezkrven. To je Janševa priložnost. Na koncu bo dovolj Puckov, da mu bo na koncu uspelo sestaviti svojo vlado.
Predsedniki strank, prilepljeni na svoje strankarske fotelje, so problem. Problem so tudi nasledstva v strankah nasploh. Pravih naslednikov ni. V politiko ne prihajajo prvorazredni kadri. Politika je pri nas karierni padec, čeprav je štiri leta plača kar solidna. Kaj pa potem?
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.