Priznanje kitajskega razvojnega modela 40 let po reformah Deng Xiaopinga

Dolgo smo čakali na priznanje, da obstaja kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-Maovih tržnih reform pod okriljem močne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. 

Po letu 1978 je kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju za 10% na leto. Rast je bila v tem času samo trikrat nižja od 6% letno. Med letoma 1987 in 2017 je Kitajska povečala svoj BDP za 59-krat (v dolarjih), po pariteti kupne moči pa za 95-krat.

In če se vam glede na velikost kitajske populacije to zdi malo, v istem obdobju je Kitajska dohodek na prebivalca povečala za 39-krat (tudi v dolarjih), po pariteti kupne moči pa za 67-krat.

Za primerjavo: da so podvojile BDP, je Velika Britanija (po 1780) potrebovala 58 let, ZDA (po 1839) 47 let, Japonska (po 1885) 35 let, Južna Koreja (po 1966) pa 11 let.

Kitajska pa podvoji BDP vsakih 5 do 6 let.

Fakti bruti

Ob predpostavki 2-% rasti ZDA in 6,5-% rasti Kitajske bo Kitajska leta 2028 prehitela ZDA in postala največje gospodarstvo na svetu. Kar zadeva BDP na prebivalca, pa naj bi se to zgodilo čez približno 25 let.

Mimogrede si poglejte to zabavno predavanje švedskega zdravnika, akademika, strokovnjaka za statistiko in predavatelja Hansa Roslinga o indijskem in kitajskem gospodarstvu na TED India.

To so dejstva. Vprašanje pa je, kaj je povzročilo tako hiter gospodarski razvoj in kaj vpliva na to, da je rast tako visoka in stabilna.

Doslej popularne razlage so zagovarjale teorijo, da so čudežno kitajsko gospodarsko rast omogočile Deng Xiaopingove tržne reforme, ki da so izkoristile velik kitajski potencial.

Ali drugače rečeno, Kitajska bi naj z Dengovimi reformami prevzela neoklasični tržni razvojni model, ki ga ni več dušila socialistična regulacija. Kitajski razvojni model po tej teoriji ni nič posebnega.

Vendar to seveda ne drži. Dani Rodrik s Harvarda je že pred 20 leti primerjal razvoj latinsko-ameriških in azijskih držav. Ugotovil je, da so latinsko-ameriške države, ki so se držale učbeniško neoklasičnega razvojnega modela in postulatov Washingtonskega konsenza glede privatizacije, deregulacije in popolne odprtosti za zunanjo trgovino, tuje naložbe in finančne tokove, rasle mizerno počasi ali celo povsem zastale v primerjavi z azijskimi državami.

Te pa so ignorirale free-market postulate in namesto tega z močnimi industrijskimi politikami, subvencijami in kontroliranim odpiranjem za tujo konkurenco in finančni kapital spodbujale domači razvoj.

Brez bedastih nasvetov

No, Zhu Ning s kitajske univerze Tsinghua gre v The Economistu še korak naprej, ko ugotavlja pomembne razlike v razvojnem model drugih azijskih držav in Kitajske.

Medtem ko so druge države uporabljale tako imenovani vzhodnoazijski razvojni model izvozne specializacije ob močnih industrijskih politikah in subvencijah države, pa je bilo na Kitajskem drugače.

Prvič, zaradi specifičnega enopartijskega centraliziranega modela ima Kitajska pomembno prednost, saj se direktive z vrha glede spodbujanja rasti dosledno prenašajo v province, kjer lokalna vodstva tekmujejo, da dosežejo zaukazane cilje.

Drugič, Kitajska je za razliko od drugih azijskih držav svoj finančni sistem z zidom kapitalskih ovir odrezala od svetovnega finančnega sistema, zato je skoraj neobčutljiva na finančne šoke in krize, ki jih producirajo ameriški in globalni finančni trgi.

In tretjič, kitajska pozna unikatni model makroekonomskega upravljanja gospodarstva, v katerem monetarna in fiskalna politika usklajeno z enega vrha skrbita za glajenje poslovnih ciklov in za to, da se baloni ne razpočijo.

Ko se rast ohladi, na Kitajskem niti sami ne parlamentirajo, kaj šele, da bo poslušali bedaste nasvete uradnikov Evropskih komisij, OECD-jev in IMF-ov o nujnosti fiskalne konsolidacije — torej zategovanja pasu in varčevanja — v času krize. Fiskalna in monetarna politika sami ponudita ustrezen stimulus in gospodarstvo poženeta iz krize.

Pristrižeš, utiriš, rešuješ

Kitajska torej ima svoj lasten razvojni model. To je sicer model tržnega gospodarstva, ki pa je utirjen z jasnimi smernicami strateških razvojnih in sektorskih politik — kjer država izbere strateške sektorje — in makroekonomsko centralistično upravljan.

Kitajski razvojni model kaže drugim razvitim državam, kako bi morale menedžirati svoja gospodarstva, ne pa se zanašati na ideologijo samoregulacije trgov, češ, trgi že vedo najbolje o bodočem razvoju. Kitajski razvojni model je svetu dal lekcijo, kako je mogoče povečati učinkovitost, če — ob kontrolirani odprtosti — trgom ustrezno pristrežeš peruti, jih utiriš in jih rešuješ, ko se zaplezajo.

Zhu Ning

Tako pravi kitajski ekonomist z univerze Tsinghua v Economistu:

“V tem smislu kitajski model morda ni izziv. Bolj verjetno je v skladu s neoklasično paradigmo prostega trga. Kitajska vlada je dokazala, da zna poskrbeti za pomembne in včasih nepogrešljive ekonomske ukrepe, kadar pride do tržnih zlomov, česar ji ekonomska teorija ni pripisovala te sposobnosti. S takšnimi vladnimi posegi bi mogoče tudi druga gospodarstva lahko dosegala boljše rezultate, četudi bi zato bola manj ‘svobodna’.”

- “Uspeh Kitajske je postavlja pod vprašaj same pravilnosti tržne ekonomije, temveč samo najboljši način, kako izboljšati delovanje trgov. Kitajska izkušnja bo morda dala odgovor na doslej nerešeno vprašanje, kako zagotoviti trajno in kvalitetno rast z integracijo z globalno ekonomijo in finančnimi sistemi, obenem pa tudi z odpiranjem domačega trga  stortvenih dejavnosti in finančne industrije.”

Opomba: Tekst je bil objavljen v četrtek, 14. junija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Priznanje za kitajski razvojni model. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.