Zdaj je pač prepozno, da bi zaustavljali desnico
Situacija je zapletena, a še vedno sem prepričan, da jo bo sestavil za malico. Kaj pa nam preostane drugega? Kaj so volitve in demokracija drugega kot pravila igre? Ali naj se zgledujemo po Viliju Kovačiču, ki noče in noče priznati referendumskega poraza? Ali naj tako kot Josip Broz leta 1928 rečemo, da ne priznavamo buržoaznega sodišča, ker se čutimo odgovorne samo svoji Partiji?
Skratka, strinjam se s predsednikom Pahorjem, ki nima pomislekov glede tega, da je Janša zmagovalec teh volitev in da mu zato pripada predpravica, da prvi poskusi sestaviti vlado. Kakorkoli obrnemo, Janša je zmagovalec volitev. Trditi, da je “relativni” zmagovalec, je hinavsko in navijaško izkrivljanje dejstev s strani poražencev in njegovih antipatizerjev. Med slednje se prištevam tudi sam — ampak!
“Relativni zmagovalec”?
Kaj naj bi to sploh pomenilo, “relativni” zmagovalec? Da ni zmagal dovolj prepričljivo? Da ni “zelo” zmagal? Da je samo “malo” zmagal? Da je matematični izračun, da je SDS letos dobila 40.000 glasov manj, pa vendar 4% več kot pred štirimi leti, demokratično nevzdržen?
Kaj pravzaprav hočete povedati? Da si SDS ni priborila absolutne, dvotretjinske, ustavne večine v Državnem zboru? Že, ampak zakaj ste tako obsedeni s to absolutno večino? Z absolutno premočjo? Ali vas moč tako fascinira? Po mojem ne. Kakšen halo bi šele zganjali, dragi moji, če bi Janša zmagal tako prepričljivo kot Orbán!
In ali mar rečemo, da sta smučar ali šprinter “relativna” zmagovalca, če sta bila hitrejša od drugouvrščenega samo za stotinko? Ali za košarkarsko reprezentanco, da je “relativna” zmagovalka, če v izenačeni tekmi zmaga samo za en koš?
“Močna osebnost”?
Pahor tudi pravi: “Janez Janša je nedvomno močna politična osebnost, vendar demokratične institucije v Sloveniji niso tako krhke, da bi zaradi njega morali zagnati preplah.”
Saj res. Za politike z avtokratskimi in avtoritarnimi tendencami v diplomatskem žargonu uporabljamo ta understatement, da so “močne osebnosti”.
Za predsednika bi bilo neprimerno, če bi rekel, da Janša vodi politiko sovraštva in uporablja protibegunsko, nacionalistično retoriko. Za predsednika bi bilo neprimerno, če bi z zmagovalcem volitev polemiziral o njegovem dosedanjem — preden je na lepem spet postal državotvoren mucek — konfliktnem in žaljivem komuniciranju s presstitutkami, prostitutkami, levimi fašisti, komunajzerji, trenirkarji, opankarji, piškotkarji, buzeranti in ljubitelji garažnih bulmastifov.
Niti ne bi bilo primerno, če bi predsednik dokazoval ali celo samo insinuiral, da je SDS zmagala z dopingom madžarskih političnih in medijskih intervencij in subvencij, pa tudi po zaslugi senzacionalističnega, ku-klux-klanovskega agitpropa medijev, ki jih ima sama v lasti.
Ne. Predsednik Pahor ne more reči, da je Janša desničar, ki ga je treba nekako zaustaviti. Janša je zdaj zmagal na volitvah in je prepozno, da bi ga ustavljali pri poskusu, da sestavi vlado. Zdaj ima demokratično legitimiteto zmagovalca na volitvah. Če bi mu jo v nasprotju s predpisanimi procedurami odvzeli, bi to bil puč.
“Demokratični deficit“
Glede Pahorjevega pozivanja k umirjanju žoge sem sicer skeptičen. V Sloveniji se to ne obnese, ker razmišljamo v permanentnem afektu in mislimo, da živimo na robu katastrofe. V konkretnem primeru, da je zmagal bavbav.
Brez strahu? Še pomnite deset dni nazaj, tovariši? Pred kom in zakaj nas strašite, če smo pa tako pogumni? Pahor je utopist, če misli, da mu bo kdo verjel, da “demokratične institucije […] niso tako krhke”.
Odkar pomnim, sem volil faute de mieux. Stranko, ki se mi je zdela najmanj slaba izbira. Zato zdaj mislim, da bo manj slabo, če sestavi vlado zmagovalec, za katerega nisem volil, kot pa če jo sestavijo poraženci, ki se matematično pretvarjajo, da so zmagovalci — in za katere (z eno izjemo, seveda) tudi nisem volil.
Janšev “demokratični deficit” se mi zdi skratka sprejemljiva cena za občutek, da živimo v državi, ki spoštuje pravico zmagovalca na volitvah, da prvi poskusi vzpostaviti vlado.
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 10. junija 2018, pod naslovom Puč proti Janši. Verzija na Fokuspokusu je editirana.
Prizor iz “Firerjevega obraza” iz leta 1943. 8-minutna propagandna risanka pod prvotnim naslovom Donald Duck in Nutzi Land je bila namenjena spodbujanju prodaje ameriških vojnih obveznic in je bila tudi edino delo v Disneyjevi produkciji, ki je dobilo oskarja (za najboljši kratki animirani film).