People have the power: Kako iz volilnega mačka narediti gospodarskega tigra
Največji paradoks letošnjih volitev je najbrž to, da smo volilci kljub rekordni izbiri imeli najmanj izbire doslej. Veliko strank, pa malo vsebine in nič naboja.
Kampanja je bila medla. Brez resnih vsebinskih diskusij. Še največ razprav so spodbudili na eni strani Janša s protibegunsko retoriko in Tonin z nerodnim izražanjem glede oteževanja možnosti abortusa, na drugi pa Mesec z odpiranjem resnih socialnih in ekonomskih tem, za katere pa ni bilo posluha.
Da bi se kdo — če ne upoštevamo Hanovega tatuja na roki — spomnil razvojnega, tehnološkega preboja in temu posvetil kampanjo, bi bila znanstvena fantastika. Sicer pa sem to napovedal že pred dvema mesecema.
Kampanja se je odvrtela, ne da bi jo opazili. Temu primerna je bila tudi volilna udeležba. Kakršna kampanja, takšen rezultat.
Toda ali je iz tega vsegliharskega povolilnega mačka, ki ne ustreza nikomur, obenem pa je pravičen za (skoraj) vse, mogoče narediti več vsebine v smislu večjega razvojnega napora?
Kdo bo “glavni ekonomist”?
Velike, zelo heterogene koalicije so seveda problematične, ker je težko najti skupne imenovalce. Težko bo identificirati skupne programske cilje, še težje jih bo na dnevni ravni uresničevati.
Če stranke niso pokazale zanimanja za razvojne teme že v času, ko so tekmovale za stopničke in vpliv, ga bodo v času, ko bodo varno na oblasti, seveda še tem manj.
Precej bo odvisno ne samo od tega, kdo bo predsednik vlade, temveč tudi, kdo bo njegov “glavni ekonomist“.
Kot smo videli v Cerarjevem mandatu, lahko ima glavna vladna stranka dominanten položaj in zelo ugodne (beri: poslušne) koalicijske partnerje, pa iz tega vseeno nič ne naredi, če ima nesposobnega predsednika vlade in bremzajočega računovodjo na mestu glavnega ekonomista — pa še nekaj nesposobnežev ali petokolonašev v kabinetu in na ključnih ministrskih mestih.
Cerar je imel najmočnejši položaj od vseh predsednikov vlad v zgodovini samostojne Slovenije, pa iz tega ni naredil nič. Danes nima ničesar pokazati. Kar pomeni, da močna in homogena koalicija še ne zagotavlja operativne in učinkovite vlade. Drnovšek je imel bistveno bolj naporne, ideološko heterogene in po razpršenosti moči izenačene vladne koalicije, pa je iz njih izvlekel ogromno.
Nepoboljšljiv optimist
Zato kljub na prvi pogled slabim obetom ostajam nepoboljšljiv optimist. In to iz preprostega razloga, ker verjamem, da se vpliv državljanov na vladne politike ne konča na volitvah. Vladne politike je mogoče sooblikovati in usmerjati s sprotnimi pritiski in s konstruktivnimi predlogi.
People have the power.
Naša skupina bodoči vladi ne bo pustila dihati. Če nam je uspelo prejšnjo vlado “prisiliti” v gradnjo Drugega tira, ki mu je prej dve leti nasprotovala, če smo ji vrednost projekta znižali za pol milijarde, če smo ji preprečili ropanje in vključitev madžarskega trojanskega konja, bomo bodočo vlado še tem lažje prepričali, da se fokusira na tehnološko-inovacijsko paradigmo, začne vlagati v raziskave in razvoj, prometno infrastrukturo, energetiko, debirokratizacijo … — in morda še na potrebne reformne ukrepe v zdravstvu.
Drugo ni tako nujno oz. je mogoče narediti brez večjih naporov.
Nam je samo mar
Zavedam se, da to zveni zelo prepotentno. Toda nas je veliko. Povsod smo in imamo ogromno energije. Imenujemo se civilna družba. In za razliko od politikov, ki prihajajo in odhajajo, ne želimo vladati. Nam je samo mar za razvoj te države.
Ponavljam: people have the power.
Hkrati pa nam gre na roko tudi to, da sta gospodarska in proračunska situacija zelo ugodni. Kot nalašč za neboleče ukrepe z velikim razvojnim potencialom.
Opomba: Tekst je bil objavljen v torek, 5. junija 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Je iz tega povolitvenega mačka mogoče narediti tigra?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.