Ste pripravljeni na digitalni svet?

Mnoge razprave o medijski pismenosti so danes zastarele, saj se navezujejo večinoma na spremljanje tradicionalnih medijev in so omejene na teoretske razprave in načela. V kurikulume šol nam ni uspelo vnesti predmetov, ki bi nam dajali digitalna znanja in veščine.

In tudi če bi jih, kdo jih sploh obvlada? Bi današnji učitelji zmogli kompetentno poučevati otroke, ki ne poznajo drugega kot digitalni svet? Ali današnji starši sploh lahko sledijo svojim otrokom pri digitalni pismenosti?

Z digitalno medijsko krajino je vprašanje usposobljenosti uporabnikov postalo preveč kompleksno, da bi prepoznali, kaj je prav in kaj narobe, koliko uporabe tehnoloških naprav je prav in koliko preveč.

Drug svet

Današnji otroci so rojeni v medijsko popolnoma drug svet kot njihovi starši in stari starši. Digitalna pismenost je za nas, odrasle, poslala pogoj preživetja, za otroke pa je nekaj naravnega, del njihovega okolja. Ali lahko kaj rešimo z omejevanjem števila minut, ki ga otroci smejo preživeti z napravami v rokah?

Zagotovo je jasno, da popolna prepoved tehnologije ni ustrezna. Ni namreč ključno vprašanje, koliko časa preživimo z interaktivnimi napravami, temveč to, za kaj jih uporabljamo.

Koliko časa in za kaj je priporočljivo uporabljati naprej pri različnih starostih, zelo težko ocenijo tudi pediatri, psihiatri in psihologi. Vprašanje razvoja finomotorike ali razvoja vida in vprašanje uporabe pisala ali tablice je zelo konkretno in zahteva merljive rezultate. Prilagoditev telesa uporabi telefonov, tablic, računalnikov in drugih igralnih naprav prinaša posledice za rast in razvoj telesa.

Razprave za domačimi zidovi

V razpravah, povezanih z uporabo medijev in tehnoloških naprav, pa je še več neznank, ko se lotimo vsebin in načinov uporabe.

Pomemben korak je ob uveljavitvi GDPR naredil Twitter, saj je blokiral vse uporabnike, ki so bili v času prijave v družbeno omrežje mlajši od 13 let. Snapchat, Instagram, Facebook tega niso naredili. Morda se zavedajo, da bi izgubili omemben delež svojih uporabnikov.

Twitterjeva poteza pomeni, da se jim bodo mladi zablokirani uporabniki lahko ponovno pridružili samo, če se bodo s tem strinjali starši, četudi so zdaj že starejši. To sproža razprave za domačimi zidovi, predvsem pa sili v premislek, kako opolnomočiti starše, da bodo razumeli, kaj omrežja sploh ponujajo.

Morda je staršem res najlažje časovno omejiti uporabo telefona in drugih naprav, a to je beg pred odgovornostjo. Otroci lahko samo v domačem okolju spoznajo, kaj je prav in kaj narobe.

Otroci in mladostniki so prekosili starše v razumevanju uporabe družbenih omrežij. Žal pa so se mnogi tega naučili sami. Pogosto na napakah in težavah, ki jih nosijo s seboj v odraslost.

Prednosti in priložnosti

Uporaba družbenih omrežij ponuja mnoge prednosti in priložnosti, ki jih morajo uporabniki razumeti. Tehnologija in možnosti, ki jih omogoča, danes prehitevajo to, kar mislimo, da znamo in zmoremo. Toda kako naj opolnomočimo otroke, če niti sami nismo pripravljeni na digitalni svet, niti na medijskega?

Evforije v slovenskih nakupovalnih središčih — nekoč Esmeralda, nedavno Gorski zdravnik, prejšnji teden Burek — kažejo, da mame in hčere enako pristajajo na medijsko pranje možganov. Televizije jim ponujajo tisto, za kar presodijo, da jih bo pritegnilo. Turška nadaljevanka se pač obnese.

In če odrasli ne vzpostavljajo distance do tradicionalnih medijev ter žajfnic in resničnostnih šovov, potem je težko pričakovati, da bodo otroci drugačni na področju digitalnih medijev.

Kaj čaka otroke naših otrok? Kako bodo šele oni doživljali medijski svet? Kako bo oni sprejemali virtualnost? Tega si ne znamo niti predstavljati. Kako jim bomo pridigali, kaj prav in kaj narobe?