Neka druga, drugačna SLO bi volila popolnoma drugače. Pa ni mogla.

Da se je v Državni zbor po eni strani uvrstilo kar devet strank in da je po drugi strani teh devet strank izvolila samo dobra polovica volilnih upravičencev, je ultimativni dokaz, da so parlamentarne volitve v Sloveniji demokratična in državljanska anomalija.

Na slovenskem političnem parketu je na delu narcisoidnost majhnih razlik — torej pretirano poudarjanje zanemarljivih nians med levim in desnim paketom strank. Povprečen volilec jih ne opazi in ne gre volit. Tudi navidez nepomirljiva nasprotja med levimi in desnimi prispevajo k nizki volilni udeležbi.

Bolj ko so po drugi strani stranke prepričane v svojo (namišljeno) profiliranost, več jih pride v parlament in manjše so. K temu prispeva tudi popravljeni proporcionalni volilni sistemu, ki je v veljavi v Sloveniji. More is kao better! Vse okoliščine delajo v prid drobljenju in nekooperativnosti politike in demotivaciji volicev.

Politiki pa se ukvarjajo s popolnoma drugimi stvarmi. Kot da se nič ne dogaja.

Volilna udeležba

Bilo bi super, če bi bila volilna udeležba vsaj dvotretjinska ali celo 80%. Da je bila samo 52%, pa dokazuje, da polovici polnoletnih državljanov politika še vedno dol visi.

Navidez nič novega. Toda po mojem ne gre več toliko za pregovorno volilno apatijo ali brezbrižnost, temveč bolj za zavestno in protestno abstinenco, če ne že za bojkot.

Množična volilna neudeležba ne pomeni, da se pol Slovenije ne méni za usodo domovine, kot nam to poskušajo interpretirati dežurni demagogi. Pomeni to, da ljudje ignorirajo politike in njihove obljube in obete, pa tudi motivacijske pozive medijev in dušebrižnikov na družbenih omrežjih.

Menci-Benci

Ne spomnim se volitev, pred katerimi bi nas tako patetično, da ne rečem že kar usmiljenja vredno zasipavali z nadležnimi pozivi, da ja gremo volit.

To se je dogajalo za kazen. Levičarji že dolgo govorijo, da so volilci desnih strank “disciplinirani” ali celo poslušni do svojih favoritov (in/ali do farjev), in da je zato treba nujno na volišče, da ta del volilnega telesa nevtraliziramo. Spomnite se samo Mencingerja, ki je še pred štirimi leti govoril o “normalnih”, levosredinskih volilcih.

No, te dikcije so se letos navzeli tudi ta desni, ker so pa le malo ustrašili. Zato je letos to letelo z obeh strani.

Transmisija

Moja napoved je, da volilna udeležba v Sloveniji nikoli več ne bo taka kot nekoč. Pa če se pojavi ne vem kakšen guru naroda ali bog ne daj zlovešč mesija, ki bi znal ne vem kaj natveziti ljudem, da bi ga volili ali vsaj šli volit proti njemu.

Drznem si celo reči, da to ne bo nujno nekaj slabega v smislu degradacije demokracije. Mislim namreč, da razlika med udeležbo 50% upravičencev in med magari 99% za izid volitev ni bistvena. Ta stara krilatica, da je glas, ki ga na volitvah nekomu ne daš, v bistvu glas nekoga drugega za nekoga drugega, je epohalna neumnost. Ker ne vemo, komu bi ga pravzaprav ti dal, in komu bi ga “namesto” tebe dal nekdo drug.

Prepričan sem, da je volilna neudeležba neke vrste transmisija ali če hočete delegiranje volilnih odločitev pasivnih državljanov na aktivne — pri čemer ni dokaza, da bi se dejanski rezultat pri visoki udeležbi bistveno razlikoval od rezultata pri nizki.

Blockchain

Letos sem glasoval tudi na blockchain volitvah. Principle je pripravil “vzporedne volitve”, ki so potekale nekaj dni pred volilno nedeljo. To je bil eksperiment, ki bo nekoč v prihodnosti morda postal normalna stvar, zaenkrat pa je to bila bolj raziskava javnega mnenja (na kar solidnem vzorcu: 1.891 respondentov), ki sili k razmišljanju.

Rezultati so bili seveda zelo drugačni od dejanskih. In sicer:

• SD: 15,5%
• SDS: 14%
• Levica: 13,2%
• SMC: 11,8%)
• Pirati: 11,2%
• LMŠ: 7,9%
• NSi: 6,3%

V Državni zbor se je — oz. bi se — kvalificiralo teh sedem strank. Naprej ne naštevam.

Rezultati blockchain volitev so seveda drugačni zaradi demografske, kulturne, socialne specifike uporabnikov, ki se jim je zdelo zanimivo in zabavno “voliti” na nov, še ne preizkušen način. Gre pa za ljudi, ki SDS ne morejo prinesti zmage z veliko prednostjo. Gre za ljudi, ki v parlamentu nočejo videti upokojenske stranke, kaj šele enega Jelinčiča. Gre za ljudi, ki so v še večjem številu glasovali za Pirate, kot so že tako ali tako presenetili na uradnih volitvah. Gre za neko drugo, drugačno Slovenijo.

Nikoli ne volijo vsi

Toda ta druga, drugačna Slovenija ni prav nič manj legitimen del volilnega telesa kot tisti del, ki je 3. junija dejansko izvolil 88 poslancev iz 9 strank v DZ.

Neformalna združba blockchain volilcev je resda manjši del volilnega telesa, vendar samo zato, ker zaenkrat še obstaja družbeni konsenz, da je nenačelna in seveda bistveno večja koalicija volilcev, ki se jim še ljubi v nedeljo na volišče, pač bolj legitimna. 

Način glasovanja, kakršnega imamo zdaj, je postal stvar poljubne odločitve, katerim demografskim skupinam bomo dali prednost na račun drugih.

Volitev se nikoli ne udeležijo vsi in se jih tudi nikoli ne bodo, pa če bo glasovanje še tako tehnično posodobljeno. S stališča državljanske morale zato ni razloga, da ne bi dali prednosti drugim demografskim skupinam ali da ne bi profila aktivnih volilcev poskusili vsaj uravnovesiti.

Kje je spodnja meja?

Kje je spodnja meja volilne udeležbe — če zanemarimo ničlo —, seveda ne moremo vedeti. Je pa vprašanje, kdaj se bo kdo zganil in začel ukrepati glede volilne udeležbe. Vsekakor si bodo prihodnje vlade morale nekaj novega izmisliti. Ker to, kar imamo zdaj, še najbolj spominja na 19. stoletje.

In ko bodo že enkrat pri tem, naj še zamenjajo volilni sistem.