Kako funkcionira domačija? Lekcija za Janšo o redistribuciji dobrin in moči

Na nedeljskih volitvah je zmagala domačijskost kot slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialna in kulturna tirnica. Kajti Janševa zmaga, ki mu vsaj navidez onemogoča sestavo vlade na eni strani, na drugi pa razdrobljeni levi blok, ki z več kot 51% glasov prav zaradi razdrobljenosti ni zmagal, materializira eno temeljnih zakonitosti domačijskosti: tendenco k notranji drobitvi.

Naj še enkrat navedem že velikokrat citirano Sahlinsovo ugotovitev o socialnosti domačij: socialnosti med domačijami je toliko kot med krompirji v vreči krompirja. Torej nič.

Ultimativni cilj domačijskosti

Socialnost se v domačijski družbi realizira v domačiji. Med njenimi člani. Domačijska socialnost ne samo tesno povezuje člane domačije, ampak neglede na moralno sporno delovanje članov domačije vsem članom domačije v vseh razmerah zagotavlja preživetje.

Preživetje je ultimativni cilj domačijskosti. Tisto preživetje, ki so ga materializirale vse stranke, ki so prišle v parlament. In ki jih je toliko kot še nikoli doslej. Kar je prav tako eden od pokazateljev, da je na tokratnih volitvah zmagala domačijskost.

Drugi je Pirova zmaga SDS. Ki je zmagala kot najmočnejša od vseh domačij. Ki pa tudi kot najmočnejša domačija v domačijski družbi ne more preživeti sama.

Domačijski družbeni ustroj namreč zahteva poleg močne socialnosti v domačijah še minimalno sodelovalovanje med domačijami. Kot je prav tako povedal že Sahlins, je kooperacija med domačijami nujni minimalni pogoj za preživetje vsake domačije. Tudi najmočnejše.

Radodarnost kot način podrejanja

Če ne prej, se je v nedeljo zvečer tega zavedel tudi JJ. Odtod njegova “odprtost za sodelovanje”.

Ne vem pa, ali se je zavedel tudi tega, kaj v domačijskosti to sodelovanje pomeni: namreč upoštevanje preživetvenih interesov tistih, s katerimi sodeluješ. Ker to upoštevanje zahteva redistribucijo dobrin in moči od najmočnejše k manj močnim in predvsem k preživetveno ogroženim domačijam.

To niso logika in interesi najmočnejše domačije. Ampak logika in interesi najšibkejše domačije. Ta logika zahteva radodarnost. Radodarnost je sicer najmočnejša taktika vladanja in najučinkovitejši način podrejanja. Toda v obliki, ki deluje v domačijskem sistemu, JJ tega (še) ne obvlada.

Realizator družbenega interesa

Četrti dokaz, da je na tokratnih volitvah zmagala domačijskost, je klavrno stanje slovenske “levice”. V njenem okviru so se vse pomembne domačije okrepile. V seštevku volilnih glasov so te domačije dejanski zmagovalec volitev. Toda to jim pomaga prav toliko kot Janši. Torej nič. Zato so v praksi poraženec volitev. Iz najmanj dveh razlogov. 

Prvič, ker niso zmožne meddomačijskega sodelovanja. Kar pomeni, da v praksi niso zmožne biti realizator širšega družbenega interesa večine Slovencev. Tistega interesa, ki ga formalno zagovarjajo. A ga ne znajo živeti. In ki bi ga lahko, če bi jim uspelo preseči delitveno logiko domačijskosti, realizirale vsaj v javnem zdravstvu in šolstvu ter pri dvigu minimalnih plač in prerazdelitvi dobička v družbi. Torej tém, ki jih vsaj verbalno na skoraj isti način razumejo vse najpomembnejše leve domačije.

Hvala, se reče

Nezmožnost meddomačijskega sodelovanja levih domačij pa ni izničila samo moči levega dela slovenskega volilnega telesa. Ampak je dejansko omogočila Janševo zmago.

To je drugi razlog za tokratni volilni poraz “levice”. Janša ni zmagal zato, ker bi pridobil na moči. Ampak zato, ker se je “levica” razcepila kot še nikoli doslej. Ne vem sicer, ali se je JJ slovenskim levim domačijam zahvalil za zmago. Pa bi se jim moral. Brez njihovega medsebojnega nesodelovanja namreč ne bi zmagal.

Neposredna demokracija

Domačijskost pa je na tokratnih volitvah zmagala še na en način: z nizko volilno udeležbo. Štefančič je v nedeljo neprestano spraševal goste, ali nizka volilna udeležba pomeni zavračanje demokracije.

Odgovora ni dobil. Odgovor pa je — da. Kronično nizka volilna udeležba je znak zavračanja demokracije. A ne demokracije nasploh. Ampak tiste verzije demokracije, ki smo jo po zahodnem modelu uvedli v postsocialistično Slovenijo. 

Ob pripombah o nizki volilni udeležbi so mi že v nedeljo ves dan zveneli v glavi komentarji mojih opazovancev, s katerimi sem se pogovarjala za knjigo Zablode postsocializma. Ti so slovensko postsocialistično demokracijo brez izjeme komentirali z ugotovitvijo, da to ni nobena demokracija.

Ko sem jih spraševala, zakaj, so mi razlagali, da so v slovenski demokraciji vprašani za mnenje samo enkrat na vsake štiri leta. Pa še takrat njihovo mnenje ni upoštevano. Zato to ni demokracija. Za Slovence je demokracija neposredna demokracija. Ki jim omogoča stalno sodelovanje pri odločanju. In odpoklic poslancev, če izdajo njihovo voljo.

Edini ukrep, ki bi lahko dvignil volilno udeležbo, je zato sprememba slovenske demokracije: posredni parlamentarni bi morali nujno dodati še oblike neposredne demokracije, ki bi ljudem omogočala stalno sodelovanje pri odločanju in sankcioniranju poslancev. Brez takšne spremembe višje volilne udeležbe ne bo.