Janša bo vlado sestavil za malico
Izidi včerajšnjih volitev s premočno zmago SDS se zdijo kot iz Cankarja. Po zaprtju volišč, ko so začeli prihajati v javnost prvi rezultati, resda ni bilo “vse črno”, ampak vse rumeno. Kar je nekakšen napredek v koloritu. Ker farški pa Janša res ni.
Ampak v nadaljevanju bo vse skupaj še bolj cankarjansko. In sicer v tem smislu, da ne obstaja niti najmanjša bojazen, da Janez Janša ne bi mogel ali znal sestaviti vladne koalicije.
Za večino domnevnih levičarjev ali liberalcev, ki so se še nedavno pridušali, da pa z SDS niti slučajno ne grejo v španovijo, se bo namreč izkazalo, da so tipični oportunisti — ali če hočete in po potrebi konvertiti —, ki si ne bodo pustili vzeti priložnosti za vstop v vlado.
Sedem najšibkejših členov
Tako (se) je Marcel Štefančič v sinočnji povolilni oddaji na TVS ponarejeno dramatično spraševal, “kdo bo najšibkejši člen”, ki bo pokleknil in se pustil zapeljati Janševemu sirenskemu vabilu v vlado. Odgovori gostov v studiu so bili začuda zelo previdni, če ne celo skeptični.
Jaz pa pravim: med osmimi strankami, ki so se za relativno zmagovalko še uvrstile v parlament, vidim in napovedujem ne več ne manj kot … — sedem potencialnih kandidatov. Odločen ne lahko Janša pričakuje samo od Levice (če jih bo sploh povabil).
Seveda ne bo povabil vseh in kogarkoli. Toda ko mu bo Pahor podelil mandat, bo Janša vlado sestavil za malico. Edino vprašanje je, katere stranke si najbolj želi v vladi in po kakšnem vrstnem redu jih bo vabil. Plus to, seveda, kolikšno večino bo hotel imeti glede na pričakovano oz. predpostavljeno stabilnost vlade.
Mavrična koalicija in retorična vaba
Teorija, da bodo v grupaku zmagovalni, če že ne zmagoslavni levičarji v fazi mandatiranja dajali SDS taktično košarico in čakali, da njegov poskus formiranja vlade propade — in potem začeli lesti v rit Šarcu —, je popolnoma zgrešena.
Kdo ve kako sposobni za vodenje države po naših dosedanjih izkušnjah ti levi ali domnevno levi politiki niso — niso pa seveda neumni. Jasno jim je, da tako zelo mavrična koalicija kot kompatibilna in funkcionalna vlada ne bi preživela niti pregovornih sto dni (če bi si slučajno sploh znala razdeliti resorje).
Od penultimativno favoriziranega, drugouvrščenega ljubitelja zdravorazumskih slovenskih pregovorov lahko pričakujemo, da se bo raje zadovoljil z vrabcem v roki kot pa z golobom na strehi. Od drugih pa tudi.
SDS po svoji strani tudi ne bo imela pomislekov glede koalicijskih partnerjev. Janša ima zdaj ne samo privilegij izbire med vsemi možnostmi, ki se mu s stisnjenimi zobmi in z repom med nogami ponujajo, temveč lahko maha strankam (in ne samo svojim volilcem) tudi s to všečno retorično vabo, da si prizadeva za široko, malodane veliko koalicijo.
Pa še nekaj: zarečenega kruha Janša prav nič slabše ne prebavlja od tistih, ki jih bo povabil k sodelovanju. Pozabimo na stare zamere pa to.
Levosučni narod
Situacija po volitvah je torej naslednja:
Kot od desničarjev ne samo Janševe baže poslušamo že dolga leta, obstaja v Sloveniji demokratični deficit, ker da je volilno telo — s politiko na čelu ter z mediji in sodstvom, pa še kakšnim podsistemom vred — preveč levičarsko.
Te volitve so to tezo potrdile. Številčno izražena in z decibeli javnega hrupa merjena večina, ki noče ali vsaj ni hotela z Janšo v posteljo, je dejansko leva — toda zmagal je vendarle on. Kar je na svobodnih volitvah res čudno.
In zdaj? Kot pravim, Janša bo vlado sestavil za malico. Toda potem bo moral vladati tistim, ki jih je nekoč zmerjal z levimi fašisti, opankarji, prostitutkami, trenirkarji, izrojeno levico in podobnim.
Lahko je njemu reči, da je treba pozabiti na stare zamere. Veliko lažje kot tistim, ki jih je obkladal z neprijaznimi oznakami.
Janša 3.0 bo v tem smislu socialni in politični eksperiment, kaj vse in ali sploh je ljudstvo zmožno in/ali pripravljeno velikemu vodji odpustiti. Ker ne pozabimo: naš vladar zdaj ne bodo več sami desničarji kot v primeru Janše 2.0 in 1.0. Naš vladar bo zdaj desničar v navezi s tistimi, ki jih je ta domnevno in dejansko levosučni narod večinoma izvolil. Desničar, ki si je oz. si bo s tem mandatarskim manevrom zagotovil demilitarizirano, tamponsko cono med svojim radikalizmom in radikalizmom podložnikov, ki so volili druge, dobili pa njega.