Zmago Sirize razumem kot našo zmago, zmago neoneokolonij

To zmago razumem kot našo zmago. Kot svojo zmago. Ne zato, ker bi si jo drznila lastiti. Ampak zato, ker je Siriza zmagala v Grčiji za vse nas. Za vse tiste evropske države, ki so zdrsnile v položaj novodobnih neoneokolonij, ki jim usodo krojijo kapitalski centri.

Za države, ki nimajo pojma, kaj je treba ukreniti. Katere poteze potegniti. Kaj storiti.
Cipras pa s svojo ekipo to očitno ve. To se je zdelo že v volilni kampanji. In ob zmagi. Potrdilo pa v prvem tednu delovanja njegove vlade. Ko kot po tekočem traku vlečejo pravilne poteze. Ob katerih so zastopniki kapitalskih centrov očitno slabe volje. Nepripravljeni. Brez tal pod nogami. Na pogovorih z njimi se smeji finančni minister Janis Varufakis. Ne oni. Oni se držijo kislo. In težko podajo roko. Varufakis s tem nima težav. Dá roko. Jo stisne. In se smeji. Naprej. Ukrepi pa sledijo. Dnevno. Eden za drugim. Tako kot je treba.

Globokoumnost salonskih in slovenskih levičarjev

Zanimivo bo videti, kako bodo na delovanje grške vlade odreagirali tisti, ki so v ponedeljek, dan potem, zmago Sirize pospremili z globokoumnimi razmisleki o tem, da je Cipras obljubil preveč. Ki jih zaradi omejenih možnosti ne bo mogel uresničiti. Saj da nima denarja. Saj da je do EU v pat poziciji. In do trojke. Saj da nima izkušenj. Itd. Ipd.

Med temi so bili tudi levičarji. Predvsem salonski. In slovenski. Ki so na veliko govorili in pisali, kako Sirizi ne bo in ne more uspeti. Ker da obljublja, kar ni realistično. Da gre za populizem. Ki da z levimi programi nimajo nič. In ob tem pozabili, da vsaj novi grški finančni minister nima veliko opraviti s populizmom. Ampak z možgani. In da je daleč od naivnosti.

S tem se med drugim odpira vprašanje, kaj sploh danes pomenijo levičarski programi. Ne da bi se spuščala v zapleteno in predvsem v dezorientirani Sloveniji brezpredmetno razpravo o levih in desnih, naj zapišem, da je Siriza morda edini evropski politični subjekt, ki ga je mogoče brez zadržkov razumeti kot levega. Ne populističnega. Tudi zato, ker je kot edini doslej pravilno zastavil tisto, čemer bi se v marksizmu reklo razredno vprašanje: Siriza namreč razume, da temeljni razredni konflikt v današnjem kapitalizmu ni več konflikt med nacionalnimi lastniki in nacionalnim delavskim razredom, ampak med mednarodnimi kapitalskimi centri in državami, ki so zdrsnile v položaj svetovne periferije in ki jih ti centri sistematično izkoriščajo kot države in/ali narode.

Slovenci tega niso nikoli doumeli. Grki očitno so. In so zato svoj odpor usmerili tja, kamor ga je treba usmeriti: proti mednarodnim kapitalskim centrom.

Upor kot medrazredni konsenz

Temu odporu so se pridružili tudi grški ladjarji. Torej grška nacionalna buržoazija. V tem je logika navidez nenaravne sestave nove grške vlade. In v tem je lekcija, ki je širša od grške: da se je mednarodnim kapitalskim centrom namreč mogoče upreti le z notranjim, nacionalnim, tudi medrazrednim konsenzom.

Vsekakor zanimiva situacija. Ne le v praksi. Zanimiva tudi za teoretska razmišljanja o razrednem boju v 21. stoletju.

Naslednja stvar, ki so jo Grki odlično naredili — in česar se njihov finančni minister v izjavah očitno jasno zaveda —, pa je to, da so pokazali tudi drugim zadolženim evropskim državam, kaj je treba storiti. In kako. Za mednarodne kapitalske centre Grčija torej ni nevarna le kot Grčija. Ampak kot primer za druge. Za Španijo. Irsko. In še marsikoga.

Seveda pa ne za Slovenijo. Slovenija bo še naprej pridna.

Grčija jasno kaže drugim, kako je mogoče navidez močnejše stisniti ob zid.

Odgovor na to vprašanje se glasi: tako, da jih je strah. Ne le za lastni denar. Ampak za izgubo nadzora nad socialno in politično situacijo v Evropi. V primerjavi s tem je denar v resnici manjši problem.

Grčija je nevarna kot “grški model”

Grčija torej ni nevarna le zato, ker se lahko res odloči, da ne bo zaprosila za novi sveženj pomoči. In/ali da ne bo odplačevala svojih dolgov tako, kot to želi center. Morda je še bolj nevarna zato, ker se kaj lahko zgodi, da bodo druge zadolžene evropske države — ne Slovenija — prevzele “grški model". In tudi same začele prakticirati rešitve, ki zastopnike kapitalskih centrov spravljajo ob živce. Celo v paniko. Ko ne vedo povedati nič pametnejšega od tega, da upajo, da se bo Grčija držala dogovorov in svojih dolžnosti.

Oni naj kar upajo. Medtem ko Grčija deluje. Tako, kot je dobro zanjo. In za Grke. In ob tem obljublja mednarodno povezovanje dolžniških držav. Super!

To seveda ne izključuje možnosti, da bo Grčija svoje dolgove vrnila. Morda jih celo bo. Toda tisti v kapitalskem centru bodo morali za to plačati. Kar je edino prav. In plačali seveda bodo. Rade volje. Prostovoljno. Z nasmehom. In stiskom roke. Kapital je bil vedno plačilo za socialni mir. A le takrat, ko ga je bilo treba plačati. Ko ga je druga stran v to prisilila. In zdaj — kot kaže njihova nervoza — očitno razumejo, da bo treba plačati. Sicer bodo imeli zoper sebe velik del evropske celine. Oziroma vsaj tisti njen del, ki je v poziciji dolžnikov. Kar pa je preveč, da bi bilo v položaju prevzema "grškega modela" še mogoče ohraniti socialni mir. In z njim tudi dotok denarja.

Moč nove grške vlade je v tem, da ji je tisto, kar je bila do 25. januarja 2015 moč centra — da so bile namreč številne evropske države v dolžniški poziciji do kapitalskih centrov —, uspelo obrniti v orožje proti njim samim. Nova grška vlada očitno namerava kapitalske centre potolči z njihovim lastnim orožjem. In to dobesedno. Če bo Grčiji uspelo zastrašiti kapitalske centre — in posnetki zastopnikov teh centrov jasno kažejo, da jim bo —, bodo tudi druge zadolžene države razumele, kako igrati igro. In zmagati.

Če je torej pred 25. januarjem 2015 več dolžnikov iz zornega kota kapitalskih centrov pomenilo več zaslužka, danes več dolžnikov že pomeni več (potencialnih) sovražnikov. In več (potencialnih) odprtih front. Več (potencialnih) uporov. Kar pomeni izgubo kontrole. Česar slovenska vlada in slovenski politiki sicer ne vedo. In ne razumejo. Zato pa to vedo kapitalski centri. In nova grška vlada. Ki igra vse kaj drugega kot populistično igro.

Plačaj ali začni vojno ali eliminiraj

Iz povedanega ne sledi, da je mogoče enoznačno prognozirati končni rezultat te igre. Zgodovinski primeri namreč učijo, da je v takih situacijah kapital prakticiral vsaj tri temeljne strategije.

Prva je bila, da je plačal ceno za socialni mir. Na to Grki upravičeno računajo.

Druga je bila, da je začel vojno. In nekateri že svarijo Nemčijo, da so njeni kapitalski interesi v Evropi zanetili že dve svetovni vojni. In da njeno nepopuščanje do dolžnikov diši po tretji.

In tretja strategija: kapitalski centri so eliminirali (namreč ubili) voditelje tovrstnih protikapitalskih praks in politik. Ta tretja se mi zdi tudi edina resnična nevarnost za vladavino grške Sirize. Ne pa premalo izkušenj. Znanja. In podobnega.

Še zadnji dokaz slovenskega nerazumevanja, za kaj v sodobni igri s kapitalskimi centri v resnici gre: Slovenija ne popušča pri nameri, da privatizira državna podjetja. Zaradi verodostojnosti. Nova grška vlada je privatizacijo ustavila že v prvih dneh svoje vladavine. Nasprotje ne bi moglo biti bolj očitno. Pa tudi lekcija ne bolj jasna. Grki se na verodostojnost očitno požvižgajo. Vedo namreč, da je verodostojnost eno od imen novodobnega suženjstva.