Lov za andaluzijskim zakladom
Že na letališču v Málagi sta moška predstavnika naše ekspedicije stiskala pesti pod pultom rent-a-cara. V Sloveniji sta naštudirala različne ponudnike, obvladala vse finte, ampak na koncu so nas spet nategnili. Ker smo prišli po polnoči, so nam zaračunali pozen prihod. Malo sta sicer rentačila, napihovala mišice in kazala zobe, na koncu pa sta se predala. Nima smisla že prvo noč prenočevat v arestu.
Brez moških nama s prijateljico ne bi ostalo drugega, kot da zajahava vsaka svojega osla in poženeva kopita čez prostranstva širne Andaluzije. Dežele pršuta, črnih bikov in rdečega vina. Valjda. Dve babi se pač lažje orientirata z zemljevidom, kjer je pod gusarsko zastavo označen kufer novih čevljev kot pa z garminom, kajneda?
Málaga
V Málagi smo plezali na ostanek gradu s čudovitimi mozaiki.
Pot nam je tekel po hrbtu in na vrhu hriba smo ugotovili, da smo šli na pravi hrib, ampak v napačen grad. V tistega brez mozaikov. Ob obzidju pravega gradu smo grizli kolena daleč navkreber. Je pa res, da smo s ptičje perspektive videli celo Málago s pristaniščem vred in mičkenega toreadorja, ki je poskakoval v prazni areni in mahal z rdečim dežnim plaščem.
Šli smo v Picassov muzej. Fajn. Kupila sem si svinčnik. Črtast kot Picassove majice. Ki so jih tudi prodajali. Na žalost je na hrbtu pisalo, da je to Picassova majica iz muzeja v Málagi. Raje bi videla, da mi na hrbtu piše Popaj. Iz prilično dosadne Málage smo pognali naših 100 osličev čez Marbello in Gibraltar v Cádiz.
Marbella
Marbella izgleda tako, kot da bi obalo od Poreča do Trsta pozidali s hoteli Delfin. Voziš se mimo po avtocesti, na eni strani morje in neskončni hoteli, na drugi strani, nekje tam pri Kozini pa čebelnjaki Bernardinov pod hribom. Od hriba do morja je vsaj 30 kilometrov
To je tako, kot če bi si za penzijo kupila apartma v Kozini — s pogledom proti Postojni — in guznila že prvi dan, ko bi se z ležalnikom pod roko odpravila na 30 kilometrov oddaljeno plažo.
Je pa Marbella lepo staro mestece. Mičken trgec. Če pripreš oči in spregledaš zmačkane Angležinje v poznih petdesetih. Vidiš pa domačinke, ki v tradicionalnih oblekah korakajo na družinsko praznovanje. Volančki jim plapolajo, v laseh imajo ogromno rožo, v črnih očeh samozavesten pogled. Da blesavim Angležinjam ne bi padlo na pamet, da bi se fotkale z njimi.
A piši kuči propalo, nič jih ne ustavi. Tetke z volančki samo zavijejo z očmi in se takoj pojavijo na Instagramu neke ženske iz Birminghama.
Majhen je svet. Kar je zelo slabo.
Gibraltar in Cádiz
Gibraltarja sploh ne bom opisovala, ker je zelo nezapomnljivo mesto. Res pa je, da se moja prijatetljica po novem kiti z novo Casio uro iz Gibraltarja. Jo je dobila poceni. Brezcarinska cona pa te fore. Saj veste? Ne. No, ja.
Pa ful postavnih policajev povsod. Navsezadnje je Gibraltar le angleška kolonija. Opic nismo šli gledati, ker bi morali vsaj dve uri čakati v vrsti za vzpenjačo. Saj Španci sami pravijo: ko se bomo znebili Angležev, bodo Gibraltar zapustile še zadnje opice …
V Cádizu smo dobro jedli. Našli smo tapas bar, kjer so imeli na glavo obrnjeno sliko diktatorja Franca. Sicer je kelnar ob vprašanju, kje je slika Franca, skoraj mene obrnil na glavo in si zagodrnjal v brado nekaj, kar je zvenelo kot “putamadre”.
Nisem upala preveč težiti, ker sem si pred tem naredila sramoto, ko sem namesto za “un vaso” (kozarec) prosila za “un beso” (poljub).
Sevilla
Pot nas je mimo Jereza vodila čez gričke v Sevillo. Prišli smo zvečer, parkirali avto na črno pri dveh Romunih, ki sta prisegla vsak na svojo mamo, da nam za 15€ čuvata avto naslednja dva dni, in jo ucvrli v mesto na tapase.
Priporočena gostilnica je bila polna, zato smo se naslonili na okensko polico taiste ošterije, ki je bila ravno dovolj široka in dolga za 4 komolce, 4 kozarce in steklenico vina. (Polica, ne ošterija.)
Noč se je prevešala v jutro, ko smo se podali v life. Bizgeci. Vse je bilo že zdavnaj zaprto. Ko smo cepetali proti domu, se je oglasil moj notranji navigator. Sicer nikoli ne najde doma, najde pa najbolj od boga pozabljene bifeje. To imam še s Koroške, ko me je oče pošiljal v gostilno k Pri Pridgarju po čike. Razvila sem nezmotljiv voh za postane čike in prazne kozarce vina.
Tudi tokrat me ni izdal. Skozi okno sem videla poln bar, veselo so nazdravljali in skozi okna se je valil oblak dima. Doma sem!
Gladko sem odprla vrata in obstala, kot bi videla od mrtvih vstati pokojno Pridgarjevo Elo. Prijatelj, ki se mi je zaletel v hrbet, je tiho šepnil: “Bejžmo, tukaj imajo sedmino!”
Sedmina
Prepozno! Pod roko me je prijel mini Don Juan in me pospremil k šanku. Ob šanku z baldahinom iz mrtvaškega prta je stal kip Jezusa v naravni velikosti — predvidevam, ker ga nikoli nisem videla v resnici —, pod njim pa umetne rože in prižgane sveče. Po stenah slike Device Marije, malo morje Jezusov, Julio Iglesias in velika slika vojvodinje Albe. Tiste, ki je pred nekaj leti umrla, a je najbrž v krsti še danes ista kot na svoj poslednji dan. Nafilana z botoksom in silikonom, da ji še črvi časa ne pridejo do živega. Bogata je bila pa tako, da si lahko po njeni zemlji prehodil Španijo od severa do juga.
Valjda ga je stara vešča rada pila v tej odbiti gostilni. Kdo pa ne bi. Gin so mešali s tonikom kot špricer na Štajerskem.
To je bil v resnici highlight potovanja po Andaluziji. Kar je žalostno. Raziskovanje sveta je ubila kanalizacija globalizacija.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 25. maja 2018 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod istim naslovom. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.