Dragi politiki, ne pišite mi več!
Te dni si mnogi Slovenci delimo isto usodo — isto pošto. Vsi, ki nam v teh dneh pišejo, nam pošiljajo ista sporočila. Naši nabiralniki so zasuti z na hitro narejenimi letaki političnih strank, ki nas bolj ali manj nekreativno, klišejsko, neposrečeno, oblikovalsko nedovršeno, šlampasto nagovarjajo, da so prav one tiste, ki nam bodo zagotovile blaginjo, obstoj naroda in vse drugo, kar še radi slišimo.
Na naslovnici nas nagovarjajo ključni kandidati naše volilne enote, ko odpremo letak, pa iz njega skoči še predsednik stranke. Da lokalnega kandidata, ki ga marsikdaj sploh ne poznamo, ne bi po nesreči umestili v neko drugo, sorodno ali bognedaj v stranko nasprotnega pola.
Najbolj prefrigani nam ponujajo celo nagradne igre za poslane odgovore na nekaj vprašanj, kot tudi poglobljene vprašalnike in priprošnje za denarna nakazila.
Kaj politikom najbolj zamerim?
Zakaj za vraga sem zanje naenkrat tako pomembna? V štirih letih mi ni niti ena stranka niti enkrat poslala nobenega vmesnega poročila o realiziranih predvolilnih obljubah. Nobenih pojasnil za njihova ravnanja, nobenega opravičila za zgrešene odločitve. Niti za tiste, ki so jih morali požreti v koaliciji, četudi pravijo, da se z njimi niso strinjali.
Do pred kakšnim mesecem me tudi nihče ni vabil, naj jih pridem poslušat in se z njimi ob kavi pogovorjat o dejstvih, ki nas kot državljane pestijo. Sedaj pa mi pišejo. Radi bi se dobivali z mano.
Pa to sploh ni tisto, kar politikom najbolj zamerim. Tudi sama na žalost ne morem obiskovati prijateljev tako pogosto, kot bi si želela, da bi nadgrajevala ljubeznive odnose. Tudi jim ne bi zamerila, če bi me pred volitvami preprosto pustili pri miru. Naj mi dovolijo, da sama izbirem čas in priložnost, da jih gledam in poslušam, če si to že zaželim. Odkar nam televizija omogoča ogled za nazaj, to res ni ovira.
Shopping lista
Bolj me moti, da mi stranke ponujajo seznam vsega, česar se bodo lotile. Nekakšno shopping listo. Seznam prioritet, ki jim pravijo cilji. Ampak te cilje naštevajo s tako vnemo, kot če grem jaz v najbližji market in jemljem s police to in ono, pa še malo tega in ščepec onega — pa bo.
Našteti cilji so vsekakor potrebni, saj odgovarjajo na vprašanje “kaj”. Toda za vse, ki delamo v realnem sektorju in ki imamo naročnike z realnimi, trdo zasluženimi budžeti v hudi konkurenci, je poleg “kaj” zelo pomembno tudi “kako” in “do kdaj” bodo to naredili. Pa še marsikaj: “kdo” bo vodil projekt in “kdo” ga bo nadzoroval, “kdo” so člani projektne skupine, kolikšen budžet je temu namenjen.
Če so cilji oz “kaj bodo delali” odraz neke vrste politične kreativnosti, pa vsa druga vprašanja — “kako, kdo, do kdaj, koliko denarja” — odražajo politično odgovornost. In te nam nedvomno manjka. O njej ne slišimo v televizijskih soočenjih, niti je ne razberem iz letakov. In dokler bo tako, bodo ti predvolilni letaki samo brez veze potiskan papir. Škoda za okolje.
Na grobu starih staršev
Zato, dragi politiki, mi ne pišite več! Ne pišite in ne govorite mi, kaj boste naredili za našo skupnost. Povejte nam, kako boste to naredili. Povejte nam razumljivo, da bomo verjeli. Naredite zgodbo, če je treba. Vsaka dobra blagovna znamka temelji na zgodbi. Tudi politična znamka.
Priznam, ta hip sem v osebni politični krizi. Čeprav srca v naši družini že več generacij bijejo na levi, sem en teden pred tokratnimi volitvami — prvič, odkar mi je dano voliti — še vedno neodločena.
V takšni situaciji se človek poslužuje tudi najbolj nenavadnih metod, da bi se mu misli zbristrile. Dobro brani poslovni dnevnik mi je na spletni strani ponudil možnost, da odgovorim na zastavljena vprašanja in ugotovim, s katero stranko sem najbolj v sozvočju.
Toda to me je samo še bolj zmedlo. Prejela sem namreč rezultat, za katerega se bom morala — če bom res tako tudi volila — na grobu opravičiti vsaj dedku in babici, mami in očetu pa zaradi njunih mirnih zrelih let zamolčati resnico.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.