Za evtanazijo: reci ja smrti, reci ja življenju!

Prejšnji teden je v Sobotni prilogi Dela izšel pretresljiv članek o evtanaziji. Zgodba zgodovinarja Pleterskega najbrž ni pustila neprizadetih niti tistih, ki menijo, da sta samomor s pomočjo in uboj iz usmiljenja nedopustna.

Gre za žalostno zgodbo, ki jo je napisala Jožica Grgič. Zgodbo o konkretnem človeku, ki si na stara leta želi umreti. O človeku, ki (zaenkrat) ne more in ne sme umreti. O človeku, ki je že hotel umreti, a so mu to preprečili. Rešili. Rešili v narekovajih.

Dr. Janko Pleterski pri svojih 95 letih živi v domu za ostarele. Fizično opešan in nemočen, a še bistrega duha. Z leti je izgubil sluh in vid. Pred časom si je prerezal žile. Ker je imel dovolj vsega in je hotel dostojanstveno oditi.

Ni mu uspelo, ker ga je osebje našlo, še preden je izkrvavel. Potem je prostovoljki narekoval naslednje pismo:

Pismo iz onostranstva

“Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi s svojim dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava. Hočem posebej poudariti, da vztrajam pri stališču, da bi morala biti ta pravica do smrti priznana v Sloveniji pa tudi v vseh drugih državah. Moja želja in namen je opozoriti državni zbor RS kot najvišji organ naše državne suverenosti, da mora sistem demokracije to vprašanje pravice rešiti sistemsko. Sam v tem smislu kaj drugega ne morem storiti več.”

Z nekaj neumestnega cinizma bi lahko rekli, da je ta problem že sistemsko rešen: človek po zakonu pač nima pravice umreti — vsaj ne na tak način, da bi mu zdravniki in svojci pri tem pomagali.

Life sucks

S še več cinizma pa bi lahko celo rekli, da je tako prav. Že res, da life sucks. Toda ravno zato naj evtanazija ostane prepovedana. Seveda bomo na koncu vsi umrli. Toda zakaj ne bi v terminalni fazi še malo trpeli, če nam naključje ali usoda ali bog ali karkoli večjega od nas to pač nameni?

Ali se brezupno umirajoči — in tisti, ki jih gledajo, kako umirajo — imajo pravico temu izogniti? Hmm. Umreti na lahek in neboleč način je sreča, ne pravica. Recimo, da je mogoče lepo umreti, toda to ni vsem dano.

Besedi “trpljenje” in “potrpljenje” nimata brez veze istega etimološkega izvora. (In če ne verjamete slovenščini, potem pomislite, da tudi v angleščini beseda “patient” (“pacient”) pomeni tudi “potrpežljiv”.)

Sumljivo strinjanje

Jaz osebno evtanazijo podpiram. Argumenti proti so seveda smiselni in veljavni, vendar ne bi smeli biti podružbljeni in uzakonjeni. Smrt bi morala biti izjemoma dovoljena kot eksistencialna, eksistencialistična exit strategija. Odločitev za smrt naj bo v določenih primerih in pod določenimi pogoji osebna odločitev vsakega posameznika. To bi nam družba morala omogočiti, ne pa da evtanazijo pavšalno in absolutno, za vse počez prepoveduje, da ne rečem demonizira.

Ker ne pozabite: Radan je morda res deloval na lastno pest kot zlovešč promotor prepovedane evtanazije — vendar mu sodijo tudi zato, ker da je moril iz “morilske sle”?!

Sumljivo se mi tudi zdi, da se v zvezi s prepovedjo evtanazije liberalci in konservativci strinjajo. Ampak pustimo zdaj to, da ne bodo politiki načeli še te teme pred volitvami.

Svetost življenja

Glavni argument za prepoved evtanazije v večini držav po vsem svetu je — razen strašenja z možnostjo zlorab, kar je pa čista neumnost —, da bi bila možnost samomora s pomočjo in uboja iz usmiljenja v nasprotju s svetostjo in nedotakljivostjo življenja in s človekovim dostojanstvom.

To po mojem ne drži. Ravno nasprotno. Svetost življenja in človekovo dostojanstvo lahko vključujeta tudi predpostavko, da človeku ni treba po nepotrebnem živeti in trpeti, če nima smisla. Trpljenje in vegetiranje ni človeka vredno življenje. 

Zakaj se v resnici tako zelo oklepamo življenja — svojega in svojih bližnjih — celo takrat, ko postane popolnoma nesmiselno in nevredno? V bližini in kontekstu smrti ne gre več za človeku imanentne religiozne ali filozofske misli, ki mu patetično prišepetavajo, da je vredno živeti do zadnjega trenutka, pa čeprav to ni več ničemur podobno.

Ne. Takrat gre samo še za nagon, ki si ga žalujoči ostali interpretirajo kot čustva. Strah pred smrtjo. Strah pred izgubo. Navezanost. Pogrešanje. Ker nam je hudo.

Kako človeško, vse preveč človeško! Resnično, povem vam, to bi morali nadčloveško, čezčloveško preseči in dovoliti, uvesti evtanazijo. Že zato, ker zna človek, ki zna reči ja smrti, reči ja tudi življenju.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 27. maja 2018, pod naslovom Evtanazija da ali ne?. Verzija na Fokuspokusu je editirana in spremenjena.