Zakaj že slovenski desničarji hvalijo ameriški zdravstveni sistem?
Prejšnji teden je Austin Frakt v New York Timesu objavil odličen tekst o “ameriškem zdravstvenem misteriju”. Gre za nenaden, oster odklon ZDA v negativno smer pri korelaciji med kvaliteto zdravstvene oskrbe in izdatki za zdravstvo v primerjavi z drugimi razvitimi državami.
Zgovorna je spodnja slika, v kateri lahko vidite, da so ZDA do konca 70. let sledile trendu drugih razvitih držav v smislu rasti pričakovane življenjske dobe — ki je nekakšen indikator kvalitete zdravstvene oskrbe — glede na porast izdatkov za zdravstvene storitve.
Nato pa je po letu 1980 sledil oster odklon v desno: izdatki za zdravstveno varstvo so z okrog 2.500$ na prebivalca v dobrih 20 letih (do 2003) eksplodirali na čez 8.000$, pričakovana življenjska doba v ZDA pa je narasla samo za 4 leta.
V drugih razvitih državah je pričakovana življenjska doba v istem obdobju narasla za 8 let, pri tem pa so se izdatki za zdravstvo zvišali samo za pol toliko kot ameriški.
Sive pike prikazujejo korelacijo med podaljševanjem pričakovane življenjske dobe in izdatkom na prebivalca po posameznih državah. Bordo pike isti podatek za ZDA. — [Vir: Our World in Data]
Socialni faktorji
Frakt v članku na podlagi pogovorov z eksperti pravilno ugotavlja, da pričakovana življenjska doba ob rojstvu ni samo odraz kvalitete zdravstvenih storitev, temveč predvsem socialnega in ekonomskega statusa in drugih faktorjev.
Velik delež revnejših slojev, ki nimajo urejenega zdravstvenega statusa (so brez obveznega minimalnega zdravstvenega varstva), recimo pomeni, da ti starši ne morejo zagotoviti svojim otrokom kvalitetnih zdravstvenih storitev. Zato bodo mnoge zdravstvene težave, ki bi bile sicer ozdravljive ali obvladljive, vodile v resnejše zdravstvene težave in zgodnejšo smrt sicer.
Podobno velja za starejše brez urejenega zdravstvenega statusa, ki si ob nastopu bolezenskih simptomov ne morejo privoščiti dobrega zdravstvenega varstva.
Ameriški zdravstveni ekonomisti si še vedno razbijajo glavo, zakaj je v ZDA prišlo do takšnega porasta izdatkov za zdravstveno varstvo po letu 1980. Noben od navedenih razlogov — premalo konkurence, previsoke marže, inovacije in zato dražje storitve — se v luči mednarodnih primerjav ne zdi zelo verjeten.
Pričakovana življenjska doba
Precej več konsenza pa je glede nizke pričakovane življenjske dobe. Ekonomisti se v glavnem strinjajo, da je problem v dostopnosti do zdravstvenih storitev. Ta je za revnejše zelo otežen, kar je posledica stagnacije plač spodnje polovice prebivalstva po letu 1975 in prenizki socialni transferji.
Problem zgodnje umrljivosti se rešuje s programi, ki tistim na dnu izboljšujejo prihodke in dostopnost do zdravstvenega varstva. In prav tukaj so ZDA v malo več kot zadnjih 40 letih zelo zamočile na konceptualni in izvedbeni ravni.
Ameriški “zdravstveni misterij” je po mojem v veliki meri posledica prevlade Friedmanove “free to choose” filozofije. Obvezno univerzalno zdravstveno zavarovanje po tej teoriji ni potrebno, ker da vsakomur pripada pravica do izbire zdravstvenih storitev po svoji meri, te pa namesto v obliki prisilnega obveznega zavarovanja plača sam bodisi zasebni zdravstveni zavarovalnici ali neposredno v bolnišnici.
Eden največjih nategov
To je eden največjih nategov v ameriški zgodovini. Iz tega je namreč sledilo, da je približno šestina ameriških prebivalcev ostala brez zdravstvenega zavarovanja in praktično brez dostopa do zdravstvenih storitev. Minimalna oskrba na urgencah seveda ne more nadomestiti kvalitetne oskrbe od rojstva naprej in ob pojavu prvih simptomov.
Drugi problem je v konceptu zasebnega zdravstvenega zavarovanja pri zasebnih zavarovalnicah. V teoriji, ki so jo zagovarjali ameriški desničarji — pri nas pa jo zagovarja Matej Tonin iz NSi —, bi konkurenca med zavarovalnicami morala poskrbeti za nizke cene in za to, da zavarovalnice (v konceptu monopolistične konkurence) ne bi imele dobičkov.
Zgodilo se je ravno nasprotno. Monopolistična konkurenca je namreč zgolj učbeniška neumnost za odrasle, ki verjamejo v pravljice. Ko v realnem življenju vlada deregulira cene občutljivih izdelkov ali storitev, dobimo namesto ostre konkurence in nizkih cen predvsem dogovarjanje med ponudniki z namenom maksimizacije marž (dobičkov). To je ugotovil mladi John Nash že kot doktorski študent in za to dobil Nobelovo nagrado.
Deregulacija
V dereguliranem ameriškem sistemu prostovoljnega zavarovanja so zasebne zavarovalnice sprožile eksplozijo dogovorjenih cen zavarovanj in zaostrenih pogojev za izplačilo zavarovalnin v primeru bolezni ali poškodb. To je tisto, kar gledate v filmih, ko odvetniki v kartotekah zavarovancev iščejo šibke točke, ki bi njihovim strankam (zavarovalnicam) omogočile, da se izognejo plačilu zdravstvenih storitev ali izplačilu odškodnine.
Za primerjavo: če povprečen zaposleni Slovenec za zdravstveno zavarovanje plačuje 250€ na mesec, plačuje povprečen Američan za isti obseg zavarovanja okrog štirikrat več.
To je to, kar želijo uvesti nekatere naše desničarske stranke (SDS, NSi) in libertarci. Ti vas pred volitvami poskušajo nategniti, da je obvezno zavarovanje treba zmanjšati ali odpraviti, da boste imeli izbiro in plačevali samo to, za kar se boste zavarovali oz. za storitve, ki jih boste deležni.
To je sistem, ki je odličen za zasebne zavarovalnice in odvetnike. Za ljudi — razen za tistih nekaj procentov z najvišjimi dohodki — pa seveda katastrofa.
Opomba: Tekst je bil objavljen v sredo, 23. maja 2018, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Ameriški zdravstveni misterij oziroma odklon v negativno smer. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.