Kaj še preostane mladim politikom kot Mesec in Tonin?
Marsikaj sem že videl in slišal v tej kampanji — pa tudi v prejšnjih, ker saj nisem od včeraj —, ampak takega zoprneža kot Jelinčič v torkovih Odmevih pa še ne. Vsaj ne politika, ki bi s tako robato in odrezavo brezbrižnostjo in brezsramnostjo pred vesoljnim avditorijem iz sebe delal takega bedaka.
Ponavadi rutinirano zadržana voditeljica Rosvita Pesek je Jelinčiču postavljala za Odmeve nadstandardno neprijetna vprašanja in tudi s tonom dajala vedeti, da se z nadčloveškimi napori zadržuje, da mu ne bi pred kamero v ksiht povedala, kaj si o njem misli.
Jelinčiču je treba priznati, da je bil s svojimi nacionalističnimi izjavami pionir slovenskega alternativnega desničarstva. Toda danes, ko je njegova pravičniško puškomitraljezna poza v politiki in v medijih že uveljavljen standard, lahko Jelinčič izpade samo še tem bolj smešen.
Ampak pustimo Jelinčiča pri miru. Brez skrbi, saj se ne bo prikoritil v parlament. Človeku kar odleže, če ve, da ne bo on minister za kulturo!
Hudobija in aroganca
Če bi moral čim bolj na kratko označiti to predvolilno kampanjo, bi rekel, da je za desničarje značilna ena sama hudobija, za levičarje pa mešanica arogance, naivnosti in samovšečnosti.
Kar mene osebno zadeva, sem že sit teh ponarejenih, namišljenih, kompromitiranih levičarjev à la Erjavec, Cerar, Janković in Židan, ki so nam vladali doslej.
Sit sem tudi Janše kot simbola in svetilnika nezadovoljnih in frustriranih, a tudi hudobnih in ciničnih ljudi, ki nikomur ne odpuščajo in ničesar ne pozabljajo.
Že vnaprej sem sit tudi teh krčevito optimističnih novih obrazov — levih in desnih —, ki so po župi priplavali v upanju, da so pa oni zdaj ti Mojzesi, ki bodo lačni in zasužnjeni narod prepeljali čez Rdeče morje.
Sit pa sem tudi tistih marginaliziranih starih obrazov z enega ali drugega póla — à la Veber, Kangler in Jelinčič —, ki so se kdo ve kdaj pogreznili v irelevantnost in se zdaj poskušajo vrniti prenovljeni kot od kozmetičarke.
Mesec in Tonin
Problem, ki ga imam z vsem tem folkom, je pač ta, da nikogar od njih ne morem s čistim srcem zagovarjati. Ker mislim, da povzročajo družbeno škodo. Pa ne toliko s političnimi stališči in morebitnim udejstvovanjem, pa z ambicijami, iluzijami ali frustracijami, temveč s tem, kar govorijo, kako govorijo in zakaj sploh (javno) govorijo.
Te naše volitve so kot en sam lokalen Facebook, kjer vsi vsevprek čvekajo in se prepucavajo — predvolilna soočenja pa seveda en tak Twitter.
Ne upam si povedati, kako pogosto se strinjam z Janšo, ko sesuva zgoraj naštete levičarje (z mediji in novinarji vred). Toda kako naj dam prav nekomu, ki se o objektu svoje kritike tako grdo izraža? Jaz ne mislim, da cilj posvečuje sredstvo. Zdi se mi bolj družbeno škodljivo, če Janša zmerja medije oz. novinarje, kot pa če njemu in stranki mediji in novinarji delajo krivico. To je škodljivo samo za SDS, ni pa družbeno škodljivo.
In čeprav se pogosto strinjam tudi z levičarji, ki po drugi strani ne zamujajo priložnosti za sesuvanje Janše in SDS, se počutim shizofreno, če dajem prav ljudem s takimi političnimi in moralnimi ambicijami.
Za konec naj še pripomnim, da se mi v bistvu zdita edina normalna, kulturna, kultivirana, neprepirljiva, dostojna politika, ki ne delata škode okrog sebe, Luka Mesec in Matej Tonin. Iz njiju morda še kdaj kaj bo.
