Proletarci vseh dežel, združite se kot Erjavec in Janković!
Ob sklenitvi volilnega partnerstva sta bila Erjavec in Janković deležna enoglasnih negativnih kritik. Ne nameravam se spuščati v to, v kakšni meri in zakaj so bile nekatere od njih tudi utemeljene ali celo pravilne. Želim samo dregniti v tisto, v kar vedno drezam: namreč v spregledano. V potisnjeno. Iz najmanj dveh razlogov.
Prvi je, da če hočeš ugotoviti, koliko oken ima hiša, jo moraš hišo pogledati iz vseh zornih kotov. Tudi iz tistih, ki ti niso všeč. In drugič, v spregledanem se praviloma nahaja vsaj zrnce resnice.
Kaj je torej v primeru predvolilnega dogovora med Erjavcem in Jankovičćem ostalo spregledano?
Spregledano dejstvo je, da je akt njunega povezovanja kljub možnim kritikam pravilna politična poteza. Ali če hočete, pravilna politika.
Drobljenje glasov
Prvi razlog je navedel tudi Janković sam, ko je komentiral svojo odločitev, da na volitve sam ne gre. Rekel je, da se z Erjavcem združuje, ker ne želi prispevati k drobitvi levih glasov na volitvah. Kar je pravilna logika.
Najprej gre za to, na kar kažejo tudi predvolilne ankete: da namreč nepovezovanje tistega, kar velja za slovensko levico, onemogoča, da bi ta na volitvah zmagala. Pa bi lahko.
Če namreč seštejemo glasove Levice, SD, DeSUS, Sloge in recimo še Pozitivne Slovenije, si zlahka predstavljamo njihovo večinsko zmago na volitvah in večino v parlamentu.
Če bi se torej stranke, ki se imajo za leve in ki jih tudi večina Slovencev ima za leve, povezale, bi lahko dobili levo vlado. Ta bi verjetno lažje kot v opoziciji uresničila vsaj nekatere ključne socialne in politične projekte v državi — recimo preprečila razprodajo državnega premoženja, zagotovila javno šolstvo, javno zdravstvo itd.
Toda tega očitno nihče razen Jankovića in Erjavca ne vidi. Ali noče videti. Kar je politična kratkovidnost. Da ne rečem nesposobnost.
Programske razlike obstajajo
Ali pa gre za nekaj drugega. Namreč za to, da voditelje omenjenih strank vodi narcizem. Ki jim onemogoča voditi politiko, ki je v interesu slovenske države in družbe. Da nekatere poleg neizobraženosti vodi prav ta narcizem, so nekateri — recimo Luka Mesec — že dali vedeti. Kar je informacija, ki bi jo morali zadržati zase. Ne pa je plasirati v javnost. Ker ko je ta informacija enkrat javna, nič ne pomaga, da na dolgo in široko razlagajo, da se s to ali ono stranko ne morejo povezati zaradi programskih razlik.
Jasno, da programske razlike obstajajo. In jasno, da lahko imajo vodje političnih strank težave z lastnim narcizmom. Mlajši praviloma bolj kot starejši. Lep primer tega dejstva sta Ljudmila in Tonin.
Jasno pa je tudi, da mora sposoben politik znati iti čez lastni narcizem. In da mora med programi iskati skupne točke. Ne pa razlik. Ti dve sposobnosti sta na slovenski levici doslej dokazala le Erjavec in Janković. Drugi žal ne.
Zgodovinska perspektiva
Povezovanje levih strank je prava strategija tudi iz zgodovinske perspektive. Spomniti se moramo, da je večina pridobitev, ki so nam danes samoumevne — osemurni delavnik in druge delavske pravice itd. —, rezultat politik levih strank. Strank, ki so se povezale.
Spomniti se tudi moramo, da delavsko gibanje v nobenem obdobju ni bilo sestavljeno iz strank in voditeljev, med katerimi ne bi bilo programskih razlik, osebnih zamer in egotripov.
Vendar so takrat, ko je bilo treba, znali premostiti te ovire. In izboriti ljudem reči, ki danes predstavljajo ključne elemente kvalitete življenja. To je lekcija, iz katere bi se morali učiti.
Geslo “Proletarci vseh dežel, združite se!” ima še danes svoj smisel. In svojo moč. A te moči brez povezovanja ni mogoče niti sprožiti. Kaj šele realizirati.
V mojih očeh
Zadnji razlog za pravilnost povezovalne geste med Jankovićem in Erjavcem pa je seveda tradicionalna slovenska socialna in kulturna tirnica. Zanjo je značilna domačijskost oz. domačijski produkcijski način.
Za družbe s takšno socialno logiko je značilna tendenca k cepitvam. Ta tendenca se uveljavlja na vseh področjih življenja. Ne samo v politiki. Pri Slovencih se je zgodovinsko kazala tako, da so Slovenci kot svojo skupino dojemali samo svojo domačijo in svojo vas. Že ljudje iz sosednje vasi so bili nenaši. Če ne celo tujci in sovražniki.
To pomeni, da Slovenci po tradiciji nimamo socialne matrice za vzpostavljanje sodelovanja med širšimi socialnimi enotami. In da je za matrico, ki bi lahko preprečila drobitev, treba vzpostavit program, ki bo zaobjel vse tisto, kar je sicer razdrobljenim socialnim enotam skupno. In kar je v korist vseh.
Kar je natančno to, kar bi morala zdaj narediti slovenska levica. Najti tisto, kar je v korist vseh. Se na tej osnovi povezati. In nato narediti vsaj nekaj reči, ki bi bile res v korist vseh.
S tem ne bi zaustavila samo škodljivih učinkov matrice drobljenja slovenskega političnega in socialnega prostora. Ampak bi si končno prislužila pravico, da se imenuje levica. V svojih očeh. V očeh Slovencev. In celo v mojih očeh.