Desničarska parada ponosa: Selam alejkum, Žan Mahnič!

Pred nekaj leti, ko beguncev še ni bilo na obzorju, je dušebrižniška civilna družba pozivala k strpnosti tako, da so potencialne nestrpneže — ki jih sicer še ni bilo videti (ali vsaj ne slišati) — na sponzoriranih plakatih označevali kot “zagamane”.

Takrat se mi je to zdelo deplasirano. Danes pa vidim, da so nekateri res zagamani — pa še kakšna hujša oznaka bi se zanje našla.

Tako je recimo poslanec SDS Žan Mahnič prejšnji teden na Twitterju objavil naslednje:

“Kako prijetno je zjutraj poslušati zvonove iz domače cerkve. Da jih bomo čez desetletja še vedno lahko in da nam ne bo namesto tega treba zatiskati ušes ob dretju iz džamijskih minaretov, […] je 3. junija […] nujno potrebno obkrožiti [SDS].”

Za ta ganljivo optimistični opis Slovenije Slovencev je dobil 30 retvitov in 78 lajkov. Za primerjavo: čeprav imam na Twitterju skoraj petkrat več sledilcev od Mahniča, ne dosegam takih številk niti v sanjah.

Nova norma in normalnost

Rad bi prišel do dna vprašanju, zakaj, kdaj in kako je ksenofobičnost postala nekaj normalnega. Nova norma. Nekaj družbeno sprejemljivega. Nekaj, kar ljudje s ponosom razglašajo in so za svoja stališča deležni odobravanja somišljenikov.

Je problem morda v nas drugih, tolerantnih, ki smo bili vzgojeni v duhu, da je ksenofobija nekaj grdega in slabega, pa ne vidimo, da bi se glede na današnje razmere morali otresti tega prepričanja? Ali vljudnost in sočutje nista več prava odgovora na to, kar se dogaja?

In to še ni vse: zakaj so ksenofobi užaljeni, če jim očitamo, da so ksenofobi, in na to odgovarjajo, da ni nič narobe, če avtohtoni in kulturno večinski prebivalci in državljani pričakujejo predpravice, prednosti in privilegije? Ali je danes pravi odgovor na to, kar se dogaja, nekoč zahojeno nacionalistično geslo “Slovenijo Slovencem” ali “Evropo Evropejcem”, pa tega še nismo spregledali?

“Slovenija, moja dežela”

Žanu Mahniču ne oporekam pravice, da se prebuja na idiličnem hribčku v stilu reklame “Slovenija, moja dežela” ob zvokih cerkvenih zvonov. Tudi sam mislim, da so idilični hribčki s cerkvicami del slovenske identitete. Mi pa vseeno ni jasno, o čem on govori — in kako mu ni nerodno, da to sploh govori.

Jasno je, da so migracije z Bližnjega vzhoda problem, ki ga bo treba nekako rešiti. Čim prej. Kako to narediti, pa ne vedo dobro niti Juncker, Merklova, Macron, Theresa May, Kurz, Duda ali Orbán — kaj šele najini malenkosti Mahnič in jaz.

Je pa nesporno dejstvo, da ta domnevna islamizacija Evrope, pred katero strašijo SDS in drugi desničarji, ni tak problem, kakršnega prikazujejo, niti v Nemčiji in Franciji in Skandinaviji — kaj šele v Sloveniji.

Podla finta

Bavbav islamizacije je podla finta novih ksenofobov, ki bi jim lahko rekli tudi novi kvazikozmopoliti. Kao odprti v svet vidijo in slišijo, da je v Nemčiji in Franciji veliko mošej, odkoder se iz minaretov razlega mujezinov klic k molitvi — nakar to avtomatično projicirajo na idilične slovenske hribčke in si v svojih razgretih glavah predstavljajo, da bodo nekega dne — če bo šlo tako naprej — tam namesto cerkev stale mošeje.

Za kaj takega moraš biti res butast. “Dretje iz džamijskih minaretov” v Nemčiji in Franciji nikogar ne moti. Mogoče kakšnega muslimana samega, ki stanuje blizu in si slučajno zaželi tišine. Bogaboječemu kristjanu pa niti ne bo prišlo na misel, da bi si omislil stanovanje v bližini mošeje. Tako kot tudi nobenemu Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine ne bo prišlo na misel, da bi izdal dovoljenje za gradnjo mošeje na idiličnem slovenskem hribčku.

Nočem ekskulpirati zagamanih à la Žan Mahnič. Jim pa kot olajševalno okoliščino priznavam nekaj: zagamani so postali zaradi dušebrižništva tistih, ki so si dolgo, predolgo zagotavljali moralno vzvišenost s politično korektnostjo in interpeliranjem zagamanih — in to že takrat, ko so ti bili še tiho. Ker je bilo zagamanim nerodno. Danes pa jim ni več. Premagali so svoj strah in sram. Danes so na to ponosni. Stopili so iz omare.

Ker vse to, kar gledamo, je v bistvu samo desničarska parada ponosa. Nekoč so marginalci moteče elemente pošiljali raus, danes pa je to del političnega mainstreama in legitimna državljanska referenca. Pray Pride.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 20. maja 2018, pod naslovom Selam alejkum, Žan Mahnič!. Verzija na Fokuspokusu je editirana.