Pisatelj pobere maturanta na avtoštopu, ta pa pozneje napiše spremno besedo

Letos mineva 50 let od izida Triptiha Agate Schwarzkobler, enega temeljnih del sodobne slovenske književnosti. Prejšnjo nedeljo smo na Fokuspokusu objavili odlomek iz znamenitega kratkega romana Rudija Šeliga, danas po napovedih sledi pronicljiva spremna beseda Andraža Gombača k jubilejni izdaji Agate pri Mladinski knjigi — ki se z osebnimi notami in anekdotami dotika še veliko več stvari kot samega literarnega dela.

Andraž Gombač: 61 gramov reizma in za povrh še nekaj spominov

Rudija Šeliga (1935-2004), eno največjih avtoritet v slovenski kulturi druge polovice 20. stoletja, sem poznal samo zadnjih pet let njegovega življenja. Ne, komaj dobra štiri. Pa vendar mi je verigo srečanj z njim spomin precej podaljšal in raztegnil, kakor bi bila elastična. Na enem koncu — oziroma začetku — je pripeta prav na pisateljevo najslavnejšo mojstrovino, kajpada Triptih Agate Schwarzkobler.

Šolsko leto 1998/99 se je iztekalo in poletje se je pričenjalo, ko sem v domačem Podgradu štopal proti Kopru, pravzaprav proti travniku na obrežju Rižane, kjer smo pripravljali zaključni žur gimnazijskega razreda. Z iztegnjenim palcem sem stal ob glavni cesti, ki razmejuje Čičarijo in Brkine ter povezuje Reko in Trst. Stal sem, dokler ni ob meni ustavil avto, iz katerega je gledal bradat obraz. Takoj sem ga prepoznal. Rudi Šeligo je bil kot pomemben pisatelj in “družbeno-politični delavec” pogosto na televiziji, v časopisih in seveda tudi v šolskem programu. Vedel sem, da se pelje iz bližnje vasice, iz Sabonj, od koder je njegova žena Lidija in kjer pisatelj občasno piše.

Odprl je vrata, vprašal, kam grem, in povedal, da me lahko pelje samo do Kozine, potem pa se bom na poti proti morju moral nekako znajti, saj bo on tam zavil desno, gor proti Ljubljani. Prikimal sem in prisedel. Dal mi je roko, se predstavil. Rekel sem, da vem, kdo je. Kako tudi ne bi, saj se o njem učimo v šoli, poleg tega pa me zanimata literatura in gledališče, nekaj tudi že pišem za koprsko gimnazijsko glasilo Maestral in objavljam v Primorskih novicah.

Čakajte, me je ošinil, pa ne da ste sin tiste gospe, ki me je nedavno nagovorila v podgrajski trgovini, mi omenila tudi sina, ki da pomalem že piše in se zanima za literaturo in gledališče?! Ta sem, sem potrdil. Namrščil se je in vprašal, ali je mama povedala, da me je povabil k sebi v Sabonje. Je povedala, sem zamencal. In zakaj še niste prišli, ga je zanimalo. Huh, sem skomignil, pač, nekako nerodno mi je bilo ob misli, da me k sebi vabi literat iz šolskega berila. Da nisem vedel, ali misli resno. Pa mislim, je pribil. Pridite!

Ko sem na Kozini stopil iz avta, sem mu obljubil, da pridem. Kmalu.

Bloomsday

Nekaj dni zatem sem na ustni maturi iz slovenščine moral potegniti enega od listkov, izžrebati vprašanje, naslov literarnega dela, o katerem bom kaj povedal. Izvlekel sem in prebral. Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Izpitni komisiji sem takole, mimogrede, navrgel, ah, tale pisatelj pa mi je ondan ustavil, ko sem štopal. Glavni zasliševalec, profesor slovenščine, se je nasmehnil in povedal, da to ni edino zanimivo naključje: o temeljnem proznem besedilu slovenskega modernizma moram pripovedovati 16. junija, na datum, ki za moderno književnost nikakor ni nepomemben. V ta dan, sloviti Bloomsday, je Joyce stlačil celotni roman Ulikses. In glej ga, v enem samem poletnem dnevu in še nôči, ki mu sledi, se odvije tudi Triptih!   

Šeligo je zadovoljno prikimaval, ko sem mu o vsem tem poročal med prvim obiskom v Sabonjah. Dobil sem ga pred hišo, pri barvanju lesenih letvic na dvoriščnih vratih. S čopičem je nanašal barvo, poslušal, kaj so me spraševali na maturi in kaj sem odgovarjal. Resnobnega obraza se je šalil: “A res, to sem hotel povedati? Aha, a tako — Agatina pričeska, ki je sprva urejena, potem pa postopoma razpada, da je glavna metafora? A sem prav povedal? Če nisem, me kar popravite, vi zdaj veste bolje kakor jaz.” (Nikoli me ni tikal, četudi sem mu to kot veliko mlajši kmalu predlagal. Je pravil, da spoštovanje mora biti na obeh straneh, ne samo na eni.) 

V naslednjih pomladih in poletjih sem večkrat odkolesaril v pet kilometrov oddaljene Sabonje ali jo tja peš mahnil skozi gozdove in čez polja. In Šeliga v štirih letih trikrat intervjuval za Primorske novice. Prvič že kmalu po spoznavni vožnji do Kozine, še istega poletja. Prosil sem ga za pogovor o njegovih “delovnih počitnicah” v naših krajih. Pristal je. In pripovedoval, da ima človek na vasi “pregled nad celim dnevom in mogoče nad celoto sveta”, da v Sabonjah vstaja zgodaj, gre včasih na sprehod, nabirat gobe, dopoldne dela — “brkljam po papirjih” — in popoldne postori kaj okrog hiše ali na vrtu. Da skuša “loviti naravni ritem”, gre torej tudi spat zgodaj in zlasti v miru o čem razmisli. Da v Ljubljani človek leta po sestankih in kuje razne “akcije”, da je podobno v Kranju, medtem ko v Sabonjah lahko séde in razmisli, je pripovedoval. “Po snovi pa o vaškem okolju in življenju nimam povedati ničesar,” je pristavil.

Jasno — njegov domači kraj je bil Kranj, po katerem se potikajo tudi njegovi junaki, od Žila s svojo druščino do Agate, Strupija in njegovih iz romana Rahel stik in tako naprej. Kranj je za Šeligovo literaturo izjemno pomemben, ključen, najbrž bi lahko že samo s pomočjo njegovih natančnih opisov mestnega tlorisa lahko izrisali kar zadovoljivo specialko.

Za kuhinjsko mizo v Sabonjah

V Sabonjah je tistega dne govoril tudi o svoji novi drami Kamenje bi zagorelo, ki jo je na oder ljubljanske Drame postavljal režiser Janez Pipan. Še posebej zavzeto je Šeligo opisoval roman, ki ga je pravkar pisal. Sprva je bil naslovljen Neizrečeno izgubljeno, leta 2002 pa je kot Izgubljeni sveženj obveljal za njegov zadnji véliki tekst in mu na Rožniku prinesel tudi kresnika za najboljši domači roman leta.

Šeligo je za kuhinjsko mizo pripovedoval, da ga skozi nastajajočo pripoved žene nekaj novega. “Očitno me je obsedla ideja, da to, kar se s človekom dogaja, ni vezano le nanj, ampak potuje skozi čas, iz roda v rod,” je pojasnjeval. Da govori o “eni in isti zgodbi, ki poteka od začetka našega štetja do danes”, da “gre za usodo, ki skozi čas potuje iz človeka v človeka”, da “so ti posamezniki v različnih stoletjih samo posoda te usode”, ne pa nosilci “akcije, ideje in odnosov do sveta” kakor v “pravem” romanu. Povedal je, da se je naslonil na Tomažev gnostični evangelij in da bodo v romanu nastopili trije Tomaži, tudi revolucionar 20. stoletja — tedaj še nisem mogel ne slutiti ne vedeti, da bi mu kot model zanj utegnil služiti Dušan Pirjevec, legendarni partizan Ahac, med drugim urednik zbirke Znamenja pri mariborskih Obzorjih. Tam je leta 1968 izšel Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler, leta 1971 še njegova novela Ali naj te z listjem posujem in leta 1973 igra Kdor skak, tisti hlap. Dve leti pozneje pa je urejanje Znamenj prevzel kdo drug kot Rudi Šeligo.

Klasika

Pisatelj je v Sabonjah tistega poletnega dne pripovedoval, da usoda v nastajajočem romanu potuje skozi čas in “iz visokih miselnih sfer vse niže, dokler ne zapade v popoln nihilizem in se izgubi v pesku ničevosti”. Vprašal sem ga, ali pričakuje, da bo takšenle roman obveljal za prelomnico, kakor je davno tega njegov Triptih Agate Schwarzkobler.  Odgovor je pričel z vzdihom: “Ah, to težko rečem. Če pa že omenjate Triptih, moram reči, da mi gre malo že na živce. O tem smo že toliko govorili … Navsezadnje je to moj mladostni tekst. Nekaj časa sem se držal te poetike, zdaj pa se je že dolgo ne. Hja, če je bil prelomen …” 

Trmasto sem ponovil, da Triptih vendarle velja za prelomnico. “Ja, vsekakor, a se v to ne spuščam,” je prikimal. “Hočem reči, da je minilo že precej časa, odkar sem se odpovedal poetiki, ki je pristajala na tako imenovani reizem, na tisto, kar vidi oko, in na izmik vsaki ideji. Vsaki ideji se sicer ne moreš izmakniti, bil je samo poskus.” Da ga to ne zanima več, je poudaril, ne gre mu več za “formalni prelom s tradicijo”, sploh pa: “Triptih je bil pisan v času preglednejšega sveta. Družbena in politična ideologija sta bili zelo trdi. Kar je prevladovalo, je bilo pregledno in jasno, zdaj pa živimo v času, ki ga je težko opredeliti.”

Pozneje, ko sem spoznaval njegov opus, od črtic in novel Poganstvo, romana Rahel stik mimo črtic in legend Molčanja do zbirke novel Uslišani spomin, romanov Demoni slavja in Izgubljeni sveženj ter posmrtno izdanih Lahkotnih menipej, se mi je počasi jasnilo, zakaj mu je šlo vrtenje okrog Triptiha “malo že na živce”. Že res, zaslovel je kot reist, mojster deskripcionizma, “suhega”, nečustvenega opisa, ki se ogiba psihologiziranju, a je zatem osvojil še vrsto drugih in povsem drugačnih vrhov, se izkazal kot mojster raznolikega proznega in seveda — greh bi bilo pozabiti — dramskega pisanja.

Pa vendar z nobenim drugim delom ni v slovensko literaturo zasekal tako odločno in odločilno kakor prav s Triptihom, po obsegu drobnim besedilom. Ima komaj šestdeset, sedemdeset strani, pred nemogočo nalogo pa bi se postavil, kdor bi želel sešteti ves papir, ki so ga popisali razlagalci te nenavadne umetnine. Letos, ob Agatinem abrahamu, jo dobivamo v tretji izdaji — prvi ponatis je v ugledni knjižnici Kondor pri Mladinski knjigi izšel leta 1982, drugi pa v isti zbirki leta 1994, ob uvrstitvi Triptiha med čtivo za maturitetni esej.

V obeh ponatisih sta Šeligovo zgoščeno besedilo med bralce pospremili razmeroma obsežni, temeljiti študiji. Prvo je napisal poglavitni apologet in interpret reizma Taras Kermauner, tudi izumitelj samega poimenovanja, drugo pa mlajši Denis Poniž.

“Triptih Agate Schwarzkobler je danes že klasika,” je svojo razpravo — že leta 1982! — začel Kermauner. Njegova oznaka je kajpada pohvalna, laskava, a tudi nevarna. Vemo, kaj je klasika: umetnina, ki jo večina pozna, a le redkokdo še prime v roke. Ko literarno delo pojasniš, ovrednotiš in za povrh uvrstiš v kánon, medtem ko spočetka revolucionarno, že kar nedopustno literarno smer razglasiš za sprejemljivo “tradicijo”, lahko nehote blokiraš drugačna, neobremenjena, sveža branja.

“Problematičen” tekst

Poudariti pa velja, da je Triptih — to potrjujeta že številnost in raznolikost interpretacij — v marsičem “problematičen” tekst. In prav zato je še zmeraj zanimiv, izzivalen. Velikim umetninam dolgoživost omogočajo prav dozdevne napakice, ki preprečujejo dokončno definiranje tega in onega, puščajo odprte poti za nove poglede in razlage. 

Med pisanjem Triptiha je na Šeliga vsekakor najbolj vplival francoski “novi roman”, na kar namiguje že intertekstualna navezava v sami zgodbi: Agata in Jurij si v drugem delu Triptiha v kranjskem kinematografu ogledata film L’Année dernière à Marienbad (Lani v Marianskih Laznah), ki ga je režiser Alain Resnais leta 1961 posnel po scenariju osrednjega predstavnika novega romana: Alain Robbe-Grillet je, kakor tudi Michel Butor, Robert Pinget, Jean-Bloch Michel in še nekateri drugi, vplival na Šeliga, vendar niti ne z leposlovnimi zgledi — mimogrede, takrat še nista bila poslovenjena ne Robbe-Grilletov Videc ne Butorjeva Modifikacija, Šeligo se je z nekaterimi novitetami seznanil prek srbohrvaških prevodov —, marveč bolj s teoretskimi in filozofskimi teksti (nekaj prevedenih je izšlo v reviji Problemi).

“Bil sem prepričan, da je to moje, samo da so drugi povedali,” je pozneje Francetu Piberniku pripovedoval za zbirko intervjujev s pisatelji Čas romana (1983). Svojo literaturo je hotel do kraja očistiti ideologije, s katero je bila nabita domača družba. Ideologiji je bil vstop v njegovo pripoved strogo prepovedan! A francoski zgledi so se mu na papirju zasukali drugače, gola deskripcija ga ni mogla zadovoljiti. V njegovem reizmu so raziskovalci našli tudi ljubezen do človeka, socialno občutljivost, poezijo in še kaj, kar naj ne bi sodilo v francoski novi roman in naš reizem. Da je pisatelj, ki je v mladih letih delal v jeseniški železarni, občutljiv za socialno problematiko, je bilo jasno že iz njegovega knjižnega prvenca, kratkega romana Stolp (1966), sicer najbrž ne bi bil segel tako globoko v proletarski svet in zavzeto opisoval sizifovskega fizičnega dela s krampom in lopato.

Pri Šeligu tudi sicer pogosto naletimo na združevanje navidez nezdružljivega, ne samo pri vnašanju čustev in metaforike v suhoparno opisovanje. Denimo že pri biografskih podatkih — morda ob premišljevanju o Triptihu ni odveč omeniti, da je Šeligo na Filozofski fakulteti v Ljubljani doštudiral psihologijo in filozofijo, kasneje še magistriral iz estetike, dolga leta in desetletja pa na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju predaval statistiko. Napravil nepredvidljiv ovinek, kakor v svojih zgodbah.

Pri njegovem literarnem novatorstvu je poleg Francozov — pa Rusov s Piljnjakom, Zamjatinom in drugimi ter zlasti Američana Faulknerja z romanom Krik in bes — pomembno vlogo igral Dušan Pirjevec. Pirjevec n bil samo urednik Znamenj in karizmatičen profesor primerjalne književnosti, marveč tudi spodbujevalec in guru modernih literatov. Z mladim Šeligom je razpravljal o prednostih in pasteh trmoglavega pisanja v sedanjiku in med nekim sproščenim druženjem šaljivo navrgel, da bi bilo treba slovensko literaturo morda napisati na novo.

Globina zgodovine, površina sedanjosti

In res, Šeligo je kmalu segel po Tavčarjevi Visoški kroniki iz leta 1919. Ni je nameraval parodirati, se ji posmehovati — nasprotno, Piberniku je v intervjuju dejal, da ta roman sodi med dela, ki mu “še vedno delujejo vsebinsko, problemsko nabito”. Pri Tavčarju je našel svojo junakinjo — obtožena čarovništva je bila za Šeliga kot nalašč — in njeno zgodbo zastavil povsem drugače, poskrbel za močne kontraste: pisatelj Visoške kronike je segel globoko v zgodovino in zajel širok časovni razpon (druga polovica 17. in prva leta 18. stoletja z odmevi tridesetletne vojne), opisal usode več rodov, Šeligo pa je ostal v sodobnosti in se omejil na en sam dan. Ohranil je imeni dveh Tavčarjevih junakov, Agate Schwarzkobler in Jurija Kalana, ki pa v Triptihu nista več junaka. Med ogledom filma v kinematografu je Jurij zgolj nadležen pohotnež, ki se mu Agata še upre, medtem ko se zatem prepusti neimenovanemu neznancu na obrežju rjave Save, blizu sotočja s Kokro. Tja je njen Jurij ne pride rešit, kakor je svojo Agato iz razburkanega sotočja Poljanske in Selške Sore potegnil Tavčarjev.

Še je razlik: pisatelj Visoške kronike je privlačno, kratkočasno beležil vznemirljive dogodke, s katerimi je njegov roman nabit do roba in čez — pripovedovalec Izidor Kalan svoj strašni spomin na jezo Turkov, ki so jim sekali glave, nekje omeni kar v odvisnem stavku, mimogrede, medtem ko se Šeligo skozi vso prvo stran svoje knjige vneto ubada z odpiranjem predalov v pisarniški mizi. In ključno: Tavčar je segel globoko v svoje junake, na dan vabil njihove strahove, upe, voljo in moč, medtem ko je Šeligo trmoglavo vztrajal na površju, zrl samo tisto, kar je vidno pogledu. Ali se vsaj trudil, da bi ne videl več.

Zveni že kar humorno

Nihče, ki je doslej pisal o Triptihu, se ni mogel ogniti slogu. Ki je konstitutiven in je bil tedaj pri nas nekaj novega. Pri Šeligu — nikakor ne le v Triptihu — ni pomembno samo, kaj pove, marveč tudi kako to pove. Občutenja, ki pronicajo skozi stavke in povedi Triptiha, v šestdesetih letih niso bila tuja niti drugim našim modernističnim piscem, vendar Šeligo izstopa prav po zaslugi prepoznavnih ubeseditvenih postopkov. Reističnim pripovednim — bolje rečeno: opisnim — prijemom v Triptihu ni smelo ubežati nič, torej niti dialogi, sicer najbolj živi deli pripovedi.

A Šeligo je dosleden, zato dialogov ne navaja, redko jih tudi povzema, še najraje jih odpravi s kratko deskripcijo teme, včasih samo z omembo govornega akta. “Reče sunkovito o telefonu. Izreče se za hrano in mir.” Ali pa: “Vse tri se izrečejo o kavi. Reče o smetani. Da bi.” Zveni že kar humorno. Vse preradi prezremo blago ironijo, ki jo je pisatelj vnašal že v Triptih, z njo kmalu zatem prežel igro Kdor skak, tisti hlap, še bolj pa jo razvil pozneje: avtobiografske drobce iz otroštva je ironija lepo prepojila v noveli Uslišani spomin (1995), bolj zajedljiva in celo križana z grotesko in satiro pa je v romanih Demoni slavja in Izgubljeni sveženj ter posthumnih Lahkotnih menipejah, kjer Šeligo švrka po tranzicijski jari gospodi, novodobnih japijevskih povzpetnikih, tihotapcih in drugih tovrstnih kreaturah naše dobe.  

Poseben učinek pisatelj doseže, ko v Triptihu opisuje dogajanje v kinematografu: med projekcijo filma po Robbe-Grilletovem scenariju, ki prikazuje skrivnosten ljubezenski trikotnik v dvorcu, se Agata in Jurij nerodno mečkata na sedežih — tako na platnu kakor v dvorani se moški polašča ženske, zaradi kontrastov pa nam Šeligovo vzporejanje “ljubezenskih” prizorov lahko učinkuje celo komično. Morda smo krivični tudi, kadar med opisovanjem Triptiha sámo vsebino v nekaj besedicah povzamemo kot nič kaj posebno, kot zgolj še en dan v dolgočasnem življenju neke pisarniške delavke.

A zgodbo lahko predstavimo tudi na privlačnejši način, domala v maniri rumenega tiska: spolno nadlegovanje najprej na delovnem mestu in zatem še v kinematografu, morebitno posilstvo na rečnem bregu, zaužitje tablet, prividi in prisluhi, blodnje in tavanje po nedograjenem stanovanjskem bloku, katarza ... Z nekoliko več domišljije bi v Triptihu nemara lahko zaznali že napovedovanje Šeligovih literarnih pohodov v subkulturni svet družbenega obrobja. Tudi v tem je bil naš pisatelj moderen, bolj kakor povprečni malomeščani so ga zanimali posebneži, čudne figure, obstranci, hipijevska mladina — sicer bi ne mogel napisati Žila in zatem še Listja, Rahlega stika ...

V poletju pred izidom Triptiha se je v ZDA razpočilo hipijevsko gibanje in njegov šaljiv simbolični pokop v San Franciscu odmeva tudi v Listju, medtem ko se uvodni verz hipijevske himne White Rabbit — skupina Jefferson Airplane jo je izpeljala iz Alice v Čudežni deželi — imenitno poda Agatini epizodi v tretjem delu Triptiha. Ameriški hipiji so v poletju ljubezni prepevali: “Ena tableta te poveča, druga te pomanjša”. V gibanju cvetlične mladine je nekaj let starejši Šeligo prepoznal alternativno razumevanje življenja, sveta, kozmosa, osvobojeno spolnost in prebujeno transcendenco, seveda pa ga je pritegnil tudi upor konvencijam, kakršne obvladujejo Agatin malomeščanski svet.

Sklenimo v slogu: reizmu naklonjena kuhinjska vaga pravi, da ima prva izdaja Triptiha — tista iz leta 68, drobna, bela, z mehkimi platnicami — 61 gramov. Ker pa reizmu ne verjamemo slepo, kakor mu ni že pisatelj, dobro vemo, da ta umetnina premore veliko večjo težo.

In za konec le še drobna opazka: knjige, uvrščene v zbirko Jubilejna, praviloma slavijo avtorjev jubilej. Lepo je, da se je Agata med nas spet vrnila ob svoji, ne pisateljevi okrogli obletnici. Tudi kavalirju stare šole bi bilo tako najbolj prav.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen kot spremna beseda k ponatisu Triptiha Agate Schwarzkobler Rudija Šeliga ob 50-letnici prvega izida v zbirki Jubilejna pri Mladinski knjigi. ISBN: 978-961-01-5259-0, cena: 24,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. Tekst je editiran in skrajšan. Odstavki in mednaslovi so uredniški.